Dragi bratje in sestre v Kristusu! Zbrani ob prazniku Kristusa Kralja, ne gledamo na zemeljsko moč, ampak na Kristusov križ, ki je resnični prestol Njegove ljubezni.

Globoko se zavedamo, da smo po Kristusu Odrešeniku prejeli milost in delež pri dediščini svetih. Bog Oče nas je po Sinu, ki je glava Cerkve in prvak med vsemi stvarmi (Kol 1,12-20), prenesel v kraljestvo Luči. Vse, kar smo in imamo, je v Kristusu za vedno vzpostavljeno in se v Njem drži skupaj.

Sveti Duh nas prebuja za razumevanje paradoksa: naš Kralj ne kraljuje s krono in mečem, ampak z žrtvijo samega sebe in z odpuščanjem. Ne iščemo kralja, kot so Izraelci iskali Davida (2 Sam 5,1-3), ki bi bil le politični voditelj. Naš Kralj je tisti, ki na križu, kot poroča evangelij po Luku (Lk 23,35-43), pokaže svojo kraljevo oblast s tem, da sprejme razbojnika v raj Očetove ljubezni, ki je večno življenje.

Ravno ta razbojnik, ki je priznal svojo zmoto in rekel: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo,« je prvi, ki je uzrl resnično naravo Kristusovega kraljevanja – to je kraljevanje, ki se izpolnjuje v odrešilnem trpljenju in neomejeni milosti. Ne bežimo pred resničnostjo, da je pot v raj pot, ki vodi skozi lastne in skupne križe.

Konkreten zgled te resničnosti vidimo v zgodbah številnih mater, ki so v svojih življenjih prestale hude bolečine, pa vendarle niso nikoli prenehale moliti in odpuščati. Pred leti sem imel priložnost spoznati žensko, ki je po krivici izgubila svoje premoženje in bila obsojena s strani ljudi, ki so ji bili najbližji. Kljub globoki krivici in ranjenosti, se je vsak dan obračala na Boga in sprejemala Njegovo odpuščanje. S pomočjo Svetega Duha je zmogla reči: »Odpuščam jim. Moj mir ni v stvareh, ampak v Kristusu.« Njeno kraljevsko dostojanstvo je sijalo ravno iz te ranjenosti in iz moči odpuščanja – kot luč na Kalvariji.

Danes vstopajmo v Gospodovo hišo z veseljem (Ps 122,1-5), saj vemo, da je naša moč v Njem, ki nas je z lastno krvjo rešil. Sveti Duh nas vodi, da se odpremo njegovemu kraljestvu, ki je že tu, a še ni v polnosti. Želimo to Kristusovo kraljestvo živeti z ljubeznijo, zvesto opravljati svoje dolžnosti in pričevati o upanju, ki ga imamo v večno Živem Kralju.

Kristus, Kralj vesolja, kraljuje s prestola križa, in po moči Svetega Duha nas vabi v svoje kraljestvo ljubezni in odpuščanja, ki se uresničuje v daritvi in sprejemanju ranljivosti, kar nam po Kristusovem zmagoslavju odpira pot v raj. Okušamo ga pa že danes in tukaj v tolikšni meri kolikor ga sprejemamo in se zanj vsak dan odločamo tudi glede sodelovanja pri samomoru bližnjih.