»Kaj neki bo ta otrok? Gospodova roka je bila namreč z njim.« (Lk 1,66)

Zaharija sprejme Boga, kot dar takrat, ko o svoji prihodnosti izreče »Janez je njegovo ime«, Vsi se čudijo, njemu pa se takoj razvežeta usta in jezik, in spet lahko govori in slavi Boga. Janez pomeni »Božji dar, Božja milost in Božja ljubezen«. Božja nesebična ljubezen, ki mi daje milost vsega, je moja resnica in naša narava: smo njegov dar ljubezni. Prvi Božji dar meni sem jaz sam; zadnji dar je on osebno, on, ki v svoji ljubezni svobodno postane jaz bolj, kot sem jaz sam. Velika skrivnost mojega imena bo popolnoma razodeta šele na koncu, ob poroki z Bogom. Tedaj bo vsakdo dobil tisto ime, ki ga ni nihče predpostavljal: samega Boga, ki se daruje in identificira s teboj in menoj v Kristusu. Z nama se poveže v eno meso. Združena sva. Vsak izmed nas je najprej Božji dar, čeprav ga rodita konkretna mati in oče. Bog se v Kristusu spomni (Zaharija) svojega očetovstva (Abíja) in izpolni svojo prisego (Elizabeta). Preprosta imena nam govorijo o bistvenih značilnostih naše najčudovitejše judovsko-krščanske vere. Lepšega dojemanja Boga, sveta in njegovega smisla, si ne bi mogel nihče izmisliti. Naša vera je najlepša in najbolj človeška. Gospodova roka je namreč z nami, ki smo njegovi sinovi in hčere, bratje in sestre, družinski člani. Cilj našega življenja je, da ta dar svobodno in hvaležno sprejemamo, to postajamo in se tako uresničimo. V zahvalo zmolim: "Vzemi, Gospod, in sprejmi…"