»In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim.« (Lk 1,66)

Tik pred Jezusovim rojstvom je pripoved o Janezovem rojstvu. Janez pomeni Božji dar, Božja milost in Božja ljubezen. Nihče izmed nas se ni rodil slučajno, ampak smo vsi uresničitev Božjega načrta ljubezni. Mi smo dar njegove ljubezni. »Drag si v mojih očeh, spoštovan, in te ljubim« (Iz 43,4). Sem nekdo, ki je ta hip podarjen, sebi in drugim. To je naša resnica, naša resnična identiteta in milost. Prvi Božji dar, ki ga prejmemo smo mi sami. Največji in končni dar pa je On sam, ki je za nas, zame in poraja in nosi vsakega. Bog nas kliče po imenu s svojo Besedo. Greh je, da nočemo več slišati svojega imena in se skrijemo pred Bogom, ga hočemo pozabiti. Postanemo beg in strah. Izgubimo svojo identiteto, ki posledično temelji na strahovih. Svojega imena ne prejmem od svojih strahov in smrti, ampak od Boga. On mi da moj jaz. On se me veseli, kakor se ženin veseli svoje neveste. Če poslušam Njegovo besedo, lahko rečem: »Jaz se bom veselil v Gospodu! (Ps 104,34). Ni mi treba preklinjati dneva, ko sem se rodil in živeti v krivdi, ki se je ne morem rešiti. Jezus se je potopil v mojo krivdo in prekletstvo človeštva, da bi je blizu in me osvobodi. Vsi smo Božji otroci, ne nesrečni dodatki in zajedavci, ki bogatim kradejo bogastvo in lepoto, ki jo hočejo posedovati zase.