23. nedelja med letom, 6.9.2020, Rim 13,8-10; Mt 18,15-20

Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«


Če Boga ignoriraš, tega verjetno ne bereš. Če si iskalec, pa se morda zdajle pogovarjava. Bog je svet spravil s seboj in nama zaupal besedo sprave. Cerkev je skupnost tistih, ki živijo spravo. Jezus naju vabi k spravi: »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari. Kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« Kaj je torej sprava?

Stara krščanska himna pravi, da je moč krščanstva v tem, da se nam je Bog kot križani in vstali popolnoma izročil. To novo sporočilo življenja nas žene na vse konce sveta in na dolge poti križa, da smo glasniki dneva, ki prihaja. Na nas, ki smo utrjeni na veke, se gradi in dviga večna Cerkev, ki kakor reka razliva mir nad širni Božji svet.

Ali najino življenje drugim res razodeva Božji mir?

V vsakdanjem življenju je mir predvsem sprava: sprava z Bogom, s samim seboj, z ljudmi in s svetom. Ko sv. Pavel trdi, da smo Božji sodelavci, misli predvsem na sodelovanje pri spravi, ki se v zgodovini dogaja prav po Kristusu. Ko naju Jezus vabi k bratskemu opominjanju, naju ne vabi k temu, da bi se vtikala v osebne stvari bližnjega. Vabi naju v držo in evangeljski način odnosov z bližnjim, temelječ na spravi, ki jo je začel on.

Upoštevajva tri vidike: 1) Bodiva diskretna. Ne kaživa s prstom. Začniva zaupno. Šele potem pride na vrsto presoja drugih, ki mora biti prav tako zaupna. Avtoriteta pride na vrsto šele, ko je zaupnost izrabljena in ne vpliva na vedenje. 2) Kar zaveževa na zemlji, bo zavezano v nebesih. Oblast ključarja imajo tudi verniki, ne le Peter. Če zavežeš, boš tudi sam zavezan. Če odvežeš, boš tudi sam odvezan. Bog se do naju vede v skladu z oblastjo, ki nama jo je dal. Če odpuščava, nama bo odpuščeno. Če ne, nama ne bo. Če sva velikodušna do bližnjih, bo tudi Bog do naju velikodušen. Zato si morava prizadevati za dobro, ne smeva pa na nikogar vezati zla. 3) Ko pravi: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu,« ne misli na molitev, ampak na medsebojno odpuščanje, na sprejeto spravo, ki kaže na Kristusovo navzočnost ne le v tebi in meni niti le sredi med nami, ampak po vsem svetu. Dogodek sprave namreč vsem ljudem in vsakemu posebej neposredno govori o Božji navzočnosti. Ravno tako se besede »če sta dva izmed vas soglasna v kateri koli prošnji« ne nanašajo najprej na molitev, ampak na spravo, na mir med brati, ki ga dajemo in sprejemamo ter je edini pogoj za iskrenost molitve in edino zagotovilo, da bo molitev uslišana. Drug od drugega ne smeva zahtevati nič drugega kakor to, da si odpuščava. To ne pomeni le, da ne zameriva ali poskušava pozabiti in pustiti, da gredo stvari naprej. Odpuščanje je neskončno več od tega: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci!« (Ef 4,32–5,1). Odpuščanje je znamenje skrivnostne in močne ljubezni, ki prihaja od Boga in korenito spreminja vse najino življenje. Grška beseda, ki jo prevajamo kot odpuščanje, v resnici pomeni dati dar, milost. Bog iz sebe naredi dar zate in zame. Tudi naju vabi, da sva dar in živiva po njegovi dinamiki, ki je odpuščanje ali podarjanje samega sebe. Tudi midva se lahko podarjava drugim ljudem, saj se nama Bog nenehno osebno podarja. V tem je ljubezen in srčika odpuščanja. Če jo sprejemava, jo lahko tudi podariva. Naj te Bog utrdi v odpuščanju – podarjanju samega sebe.


54 views0 comments