V tem sobotnem popoldnevu, ko se januar prevesi v svojo drugo polovico in ko skozi okna mojega doma ter zaslone mojih naprav vdira nemir sveta – odmevi oddaljenih vojn, hrup ideoloških bitk v ZDA in Evropi ter nenehen pritisk, da bi se moral opredeliti, sovražiti ali bati – se ob današnji Božji besedi ustavljam v tišini.

Davidov krik nad padlim Savlom in Jonatanom (2 Sam 1) me globoko pretrese. Savel je bil njegov preganjalec, človek, ki mu je stregel po življenju. V današnjem svetu, kjer nas mediji in algoritmi spodbujajo, da bi se veselili padca svojih "nasprotnikov" ali čutili zadoščenje ob nesreči tistih z drugega političnega pola, mi David kaže drugo pot.

V duhu Filokalije spoznavam, da je čistost srca (katharsis) neločljiva od ljubezni do sovražnikov. David ne vidi "političnega nasprotnika", ki je končno odstranjen, ampak vidi "izvoljenca" in "ponos Izraela", ki je padel. Njegova bolečina je pristna. Čutim, kako me ta drža vabi, da v svojem srcu ne bi gojil strupa privoščljivosti. Ko v svetu opazujem propad struktur ali posameznikov, ki so mi morda povzročali krivico, se trudim ustaviti tisti prvi, nizki vzgib maščevalnosti. Moje srce ne more biti bivališče Svetega Duha in hkrati prostor za schadenfreude (privoščljivost).

V evangeliju (Mr 3,20-21) vidim Jezusa, ki ga množica tako stiska, da ne more niti jesti. Njegovi sorodniki pravijo: "Iz sebe je" (v nekaterih prevodih: "Zmešalo se mu je"). V letu 2026 se pogosto počutim podobno. Če si danes človek vzame čas za tišino, če ne sledi vsakemu medijskemu diktatu, če izbira mir namesto ogorčenja in molitev namesto nenehnega komentiranja, ga svet hitro označi za "čudnega" ali neodgovornega.

Množica, o kateri piše Marko, je zame podoba informacijskega kaosa, ki mi želi preprečiti, da bi "jedel" – da bi se hranil z resnično Besedo. Moja odločitev za notranji mir, za tisto sveto "norost", ki ne išče potrditve v javnem mnenju, je moj način preživetja. Vzhodni očetje pravijo, da bo prišel čas, ko bodo vsi ljudje znoreli; in ko bodo videli nekoga, ki ni znorel, bodo rekli: "Ti si nor, ker nisi tak kot mi." Ta čas prepoznavam v današnjih ideoloških pritiskih.

Pred dnevi sem doživel trenutek, ko so vsi prisotni z neverjetno ostrino in posmehom govorili o neuspehu človeka, ki velja za "nasprotno stran". Čutil sem pritisk, da bi se pridružil temu valu cinizma, da bi bil del "množice". Moja stara narava je hotela biti sprejeta, hotela je "pripadati". Spomnil sem se na nasvet sv. Izaka Sirskega iz Filokalije: "Ljubi tišino bolj kot vse drugo, ker ti prinaša sad, ki ga jezik ne more opisati." Namesto da bi dodal svoj strup v pogovor, sem preprosto utihnil. V srcu sem začel moliti za tistega človeka, o katerem so govorili. Ko so me vprašali: "Kaj pa ti misliš?", sem odgovoril le: "Vsak padec je boleč, ne glede na to, čigav je." Nastala je tišina. Videli so me kot "čudaka", morda so mislili, da sem "iz sebe", a v sebi sem čutil nenavaden, nebeški mir. Nisem dopustil, da bi se množica naselila v mojo notranjo celico.

V tem tednu se zavestno odločam, da se v trenutku ko bom slišal slabo novico o nekom, ki ga ne maram, ne bom nasmehnil. Raje bom tiho zmolil: "Gospod, povrni mu dostojanstvo in umiri moje srce." Ne bom dopustil, da mi digitalna "množica" (novice, obvestila) vzame mir med obroki in pred spanjem. Svojo pozornost bom namenil Tistemu, ki me hrani v tišini.

Ne bom se trudil pojasnjevati svoje duhovne poti tistim, ki iščejo le prepir. Če me bodo imeli za "norega", ker ne sovražim in ker ne nasedam strahu, bom to sprejel kot častno značko pripadnosti Kristusu.

Gospod, razjasni svoj obraz nad mano sredi teh temačnih časov (Ps 80,4). Naj moja luč ne bo v mojem razumu, ampak v tvojem miru, ki presega vsak razum.