top of page

24.2.2024 – Popolnost ljubezni


"Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,44-45)

Današnji evangelij se konča z Jezusovimi besedami: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." To je velika naloga! Jasno je, da je del popolnosti, h kateri smo poklicani, zahteva velikodušno in popolno ljubezen tudi do tistih, ki jih imamo morda za "sovražnike" in za tiste, ki nas "preganjajo".

Ko se soočimo s to veliko poklicanostjo, lahko hitro obupamo in se umaknemo. Ob soočenju s tako zahtevno zapovedjo je razumljivo, da se počutimo nesposobni, še posebej takrat, ko je bolečina, ki jo je povzročil drugi, še vedno prisotna. Vendar pa je povsem mogoč tudi drug odziv, h kateremu naj bi stremeli. Ta odziv je globoka hvaležnost.

Hvaležnost, ki naj bi si jo dovolili doživeti, je posledica dejstva, da naš Gospod želi, da bi bili deležni njegove popolne ljubezni in življenja. Dejstvo, da nam zapoveduje, naj živimo to ljubeče življenje, nam tudi pokaže, da je to povsem mogoče. Kakšen dar! Kakšna sreča je, da nas naš Gospod vabi, da ljubimo z njegovim srcem in da ljubimo v tolikšni meri, kot On ljubi vse ljudi. Zaradi dejstva, da smo vsi poklicani k tej ravni ljubezni, bi se naj naša srca globoko zahvaljevala našemu Gospodu. Če je naš takojšnji odziv na ta Jezusov klic obup, poskusimo na druge pogledati z Njegove nove perspektive. Poskusimo odložiti svojo sodbo do njih, zlasti do tistih, ki so nas in nas še vedno najbolj prizadenejo. Ni naša naloga, da sodimo; naša naloga je le, da ljubimo in gledamo druge kot Božje otroke, kakršni v resnici so. Če se bomo ustavljali ob bolečih dejanjih drugega, se bo v nas neizogibno pojavljala jeza in  zamera. Če pa si prizadevamo, da bi v njih videli Božje otroke, ki smo jih poklicani ljubiti brez zadržkov, nas bodo preplavili celo občutki ljubezni, ki nam bodo pomagali izpolniti to veličastno zapoved.

Danes razmišljajmo o tem mogočnem poklicu ljubezni in se  zahvaljujmo, da bo v našem srcu rasla hvaležnost. Gospod nam želi dati neverjeten dar ljubezni tudi do tistih, ki nas jezijo. Ljubimo jih, glejmo nanje kot na Božje sinove in hčere in dovolimo Bogu, da nas pritegne v popolnost, h kateri smo poklicani.

Naš najpopolnejši Gospod, zahvaljujem se ti, ker me ljubiš kljub mojim številnim grehom. Zahvaljujem se Ti, da me kličeš, da sem deležen globine Tvoje ljubezni do drugih. Daj mi oči, da bom videl vse ljudi takšne, kot jih vidiš Ti, in da jih ljubim, kot jih ljubiš Ti. Ljubim te, Gospod. Pomagaj mi, da bom še bolj ljubil Tebe in druge. Jezus, zaupam vate.

24.2.2024 - La perfección del amor - Sábado de la primera semana de Cuaresma

"Pero yo os digo: Amad a vuestros enemigos y rezad por los que os persiguen, para que lleguéis a ser hijos de vuestro Padre que está en los cielos. Porque él hace salir su sol sobre malos y buenos, y hace llover sobre justos e injustos." (Mt 5, 44-45)

El Evangelio de hoy termina con las palabras de Jesús: "Sed perfectos, como vuestro Padre celestial es perfecto." ¡Es una gran tarea! Está claro que una parte de la perfección a la que estamos llamados exige un amor generoso y perfecto, incluso hacia los que podemos considerar "enemigos" y los que nos "persiguen".

Ante esta gran vocación, podemos darnos rápidamente por vencidos y retroceder. Ante un mandamiento tan exigente, es comprensible sentirse incapaz, sobre todo cuando el dolor infligido por otro sigue presente. Pero también es muy posible tener otra respuesta a la que deberíamos aspirar. Esa respuesta es una profunda gratitud.

La gratitud que debemos permitirnos experimentar se debe al hecho de que nuestro Señor quiere que participemos de su amor y vida perfectos. El hecho de que Él nos ordene vivir esta vida de amor también nos muestra que esto es totalmente posible. ¡Qué regalo! Qué felicidad que nuestro Señor nos invite a amar con Su corazón y a amar tanto como Él ama a todos los hombres. Si nuestra respuesta inmediata a esta llamada de Jesús es la desesperación, intentemos ver a los demás desde su nueva perspectiva. Intentemos suspender nuestro juicio sobre ellos, especialmente sobre los que más nos han herido y nos siguen hiriendo. No nos corresponde juzgar; sólo nos corresponde amar y ver a los demás como los hijos de Dios que realmente son. Si nos detenemos en las acciones hirientes de otro, inevitablemente surgirán en nosotros la ira y el resentimiento. Pero si nos esforzamos por ver en ellos a los hijos de Dios que estamos llamados a amar sin reservas, nos invadirán incluso sentimientos de amor que nos ayudarán a cumplir este glorioso mandamiento.

Meditemos hoy esta gran vocación de amor y demos gracias para que crezca en nuestro corazón la gratitud. El Señor quiere hacernos el increíble don del amor, incluso hacia los que nos hacen enfadar. Amémoslos, veámoslos como hijos e hijas de Dios, y dejemos que Dios nos atraiga hacia la perfección a la que estamos llamados.

Señor nuestro perfectísimo, te doy gracias por amarme a pesar de mis muchos pecados. Gracias por llamarme a compartir la profundidad de tu amor por los demás. Dame ojos para ver a todas las personas como Tú las ves y para amarlas como Tú las amas. Te amo, Señor. Ayúdame a amarte a Ti y a los demás aún más. Jesús, confío en Ti.

83 views0 comments

Recent Posts

See All
bottom of page