Ustavljam se ob skrivnosti »povišanja«. Filokalija me vabi k askezi pogleda: kam so uprte moje oči, ko me pečejo strupeni ugrizi vsakdana? Danes v puščavi stare zaveze zrem v bakreno kačo in v evangeliju v Kristusa, ki napoveduje svojo uro na križu. Moja svoboda se ne skriva v begu pred strupom, temveč v pogumu, da pogledam resnici v obraz.

V četrti Mojzesovi knjigi opazujem ljudstvo, ki postane neučakano in zagrenjeno. Njihovo godrnjanje je strup, ki se uteleša v kačah. A rešitev je paradoksalna: tisto, kar jih mori, morajo pogledati v povišani, bakreni obliki. V evangeliju pa Jezus pravi: »Ko boste povišali Sina človekovega, boste spoznali, da Jaz sem.« V tem prepoznam klic k popolni treznosti. Moja ozdravitev se začne takrat, ko neham gledati v svoje rane in v strup okoli sebe, ampak svoj pogled dvignem k Tistemu, ki je vzel nase ves strup sveta. Psalm me ob tem spremlja s prošnjo: »Gospod, usliši mojo molitev, moj klic naj pride k tebi.« To je klic človeka, ki ve, da sam nima protistrupa.

Pri sveti maši ta prehod od strupa k ozdravljenju postane resničnost. Ko duhovnik po posvetitvi povzdigne hostijo in kelih, se v mojem srcu zgodi »povišanje«. To je trenutek, ko se moj pogled odlepi od zemeljskih skrbi in se ustavi na Kristusu, ki se daruje.

Pri obhajilu prejemam Tistega, ki je s svojo smrtjo premagal smrt. Evharistija zame ni le hrana, ampak protistrup za ves cinizem, obup in praznino, ki se v meni naberejo čez dan. Pri maši se moje srce uči drže tistih, ki so v puščavi preživeli, ker so upali pogledati navzgor. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi tudi moje bivanje postalo »povišano« – ne v ponosu, ampak v svetlobi, ki prihaja od zgoraj.

Danes to pekočo puščavo in potrebo po povišanju pogleda čutim sredi dušečega godrnjanja in strupenih besed, ki preplavljajo naše družbeno ozračje. Opazujem stisko običajnih ljudi, ki se sredi vse večje draginje, negotovosti in političnih delitev pogosto zatekajo k cinizmu in sovražnemu govoru. Danes se zdi, da nas strupene kače »fake news« in nenehnega iskanja krivcev grizejo v same korenine našega duševnega miru. Vidim stisko upokojenca ali mladega delavca, ki se utaplja v pesimizmu, ker povsod vidi le propad in krivico. To je sodobna puščava, kjer nas lastno godrnjanje zapira v kletko brezupja.

Prav po tem me Bog kliče k zavestnemu dvigovanju pogleda. Moj post je v tem, da zavračam strupene pogovore in se neham ukvarjati le z »zemeljskim plazenjem« težav. Ko se sredi družbeno-političnega kaosa odločim za hvaležnost ali ko namesto pritoževanja poiščem rešitev, takrat povišujem Kristusa v svojem življenju. Svojo držo sredi sveta gradim na zaupanju, da zlo nima zadnje besede. Ko svoj pogled usmerim v tisto, kar je plemenito, resnično in sveto, strup v mojem srcu izgubi svojo moč.

Sredi sveta, ki gleda le v tla in v napake drugih, se ustavljam in iščem mir v Jezusovih besedah: »On, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega.«

V katero "kačo" (skrb, zamero ali strah) nenehno strmim in kdaj bom končno dvignil pogled k Njemu? Danes skušam ob vsaki težki novici ali misli tiho izreči: »Gospod, Ti si nad tem, v Tebe zrem.«

Vaja: Vadim "dviganje uma k Bogu« (lat. anagogé), kjer sredi zemeljskega vrveža zavestno preusmerim svojo notranjo pozornost navzgor. Ko me skrbi silijo k tlom, kakor so kače silile Izraelce v puščavi, uporabljam pot duhovnega horizonta.

Tukaj je predlog za vajo, ki jo lahko izvedem sredi pisarne, delavnice ali domačih opravil:

1. Telesna in duhovna vzravnanost

Ko začutim, da se mi pod težo stresa krčijo ramena in pogled uhaja navzdol, se fizično zravnam. To ni le telesna drža, ampak dejanje vere.

• Misel: »Pomoč mi prihaja od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.«

  Zavestno dvignem brado in za trenutek pogledam skozi okno v nebo ali v najvišjo točko v prostoru. To me spomni, da je moj svet večji od trenutne težave.

2. Vaja "Bakrene kače"

Namesto da bi bežal pred tistim, kar me skrbi, to težavo za sekundo »povišam«.

• Vaja: Predstavljam si, da svojo skrb (npr. strah pred neuspehom, konflikt s sodelavcem) položim na Kristusov križ.

• Misel: »Glejte, les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo.«

  Ko svojo skrb vidim v luči križa, postane majhna in premagljiva. Strup skrbi se spremeni v protistrup zaupanja.

3. Molitveni vzdih "Povišanja"

Sredi dela, ne da bi kdorkoli opazil, uporabim ritem dihanja za notranje sidranje:

• Ob vdihu: Gospod, povišaj moje srce.

• Ob izdihu: V Tebe zrem.

4. Trenutek "Svetle točke"

V svojem delovnem okolju si izberem en predmet (morda sliko, rožo ali preprosto svetlobo na steni), ki mi služi kot opomnik. Vsakič, ko moj pogled uide tja, se spomnim:

• Opomnik: »Jaz sem Luč sveta.«

  To mi pomaga, da ne ostanem ujet v "plazenje" misli, ki iščejo le napake in nevarnosti, temveč se vrnem k povišani zavesti, da je Bog z menoj.

S to vajo moje delo ne postane manj naporno, postane pa manj strupeno. Ne dovolim, da bi mi "kače" vsakdana vzele mir, saj vem, da ozdravljenje prinaša le pogled, ki je uprt v Višino.