Danes se ustavljam ob Kristusovih besedah, ki so za judovske poslušalce zvenele trdo: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Jn 6,56). V duhu Filokalije in mističnega zedinjenja zaznavam, da to ni le simbolno govorjenje, temveč vabilo k radikalni preobrazbi moje narave. Moje bivanje ne temelji več na biološkem preživetju, ampak na evharističnem odnosu. Ko prejemam Kristusa, se zavedam, da vstopam v tisto edinost, kjer se meje moje individualnosti razširijo v občestvo.

Pretresen se ustavljam ob Savlovem spreobrnjenju na poti v Damask (Apd 9,1–20). Zdi se mi, da je Savel podoba tistega dela mene, ki želi z versko ali ideološko vnemo nadzorovati življenje in izključevati drugačne. Ko pade na tla in oslepi, zaznavam, da je to trenutek milosti – stara očala sovraštva morajo odpasti, da se lahko rodi nov človek. Ananija, ki mu s strahom položi roke na glavo in ga pokliče »brat Savel«, pooseblja tisto moč Cerkve, ki sredi nasilja izbere spravo. Najkrajši Psalm 117 me ob tem spodbuja k hvalnici, ker božja zvestoba traja vekomaj.

V slovenskih družbenih razmerah to Savlovo slepoto in Ananijevo stisko zaznavam v globoki polarizaciji našega naroda. Mislim na stisko običajnega človeka, ki je vsakodnevno bombardiran z retoriko delitev, kjer se v javnem prostoru vsak »drugi« hitro označi za sovražnika, ki ga je treba uničiti. Zdi se mi, da so naši digitalni in politični boji postali sodobni »Damask«, kjer ljudje namesto dialoga raje izbirajo preganjanje tistih, ki ne mislijo enako. Zavedam se preizkušnje delavca v javni upravi ali gospodarstvu, ki čuti pritisk, da se mora opredeliti za eno ali drugo stran, če hoče ohraniti svoj mir ali napredovanje.

Moja osebna velika noč se danes dogaja v odločitvi, da bom sredi teh napetosti živel evharistično. Ko se v svojem okolju odločim, da ne bom vračal udarcev z istim jezikom prezira, ampak v nasprotniku prepoznam »brata« ali »sestro«, takrat se v meni lomi kruh življenja. Zaznavam, da je edino pravo zdravilo za slovenske rane ta Kristusova kri, ki namesto delitve prinaša notranje zedinjenje.

Vstajenje zame pomeni, da sredi političnih viharjev v Sloveniji ne iščem zavetja v svojem prav, ampak v ponižni molitvi srca. Odločam se, da bo moje bivanje postalo prostor Ananijeve bližine. Ko sredi vsakdana stopim čez prag svojih predsodkov in ponudim roko nekomu, ki me je morda ranil ali me ignorira, s svojim bivanjem izpovedujem vero v Vstalega. Moja svoboda se rojeva v spoznanju, da me Kristus hrani s svojo ljubeznijo, da bi jaz lahko postal hrana za mir in spravo v mojem narodu.