Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,57-66.80)

Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan pa so prišli, da dete obrežejo, in so mu po očetu hoteli dati ime Zaharija. Njegova mati pa je odgovorila: »Nikakor, ampak Janez se bo imenoval!« In rekli so ji: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.«

Tedaj so pomignili njegovemu očetu, kako bi ga on hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Pri tej priči so se mu razvezala usta in jezik in je govoril ter hvalil Boga. Strah je obšel vse njihove sosede in po vsem judejskem pogorju so govorili o vsem tem. Vsi, ki so to slišali, pa so si vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim.« Otrok pa je rastel in se krepil v duhu; in bil je v samoti do dneva, ko se je prikazal Izraelu.

Tvoje in moje ime kažeta najino edinstveno in neponovljivo vrednost. Obstajava le v stiku z drugimi. Najino ime izraža ta stik. Resnično ime pa nama je dal Bog. Resnična sva le v odnosu z Bogom. On naju je po svoji podobi ustvaril zase. Če sva v stiku z Njim živiva svoj resnični obraz, ki ga nama lahko ukrade le strah pred Bogom. V strahu, ki se mu izročiva, izgubljava to kar sva za Boga. Odrešena sva, ko od Boga zopet sprejmeva svojo globoko skrivnost in se nič več ne prepuščava strahu.

Poleg tega enkratnega imena imava z vsemi ljudmi tudi skupni priimek, ki je lahko dvojen. Prvi je lažen: »gadja zalega« (Lk 3,7), »otroci jeze« (Ef 2,3) in je posledica lažne besede, ki ji verjamemo. Kolikokrat tako in še na mnogo bolj zlagane načine v jezi imenujemo drug drugega.

Naš resnični priimek pa je »Janez«, kar pomeni »dar, milost in Božja ljubezen«. Božja ljubezen, ki nam vse podarja, je naša resnica in narava. Ti in jaz sva Njegov ljubeči dar. Prvi Božji dar meni, sem jaz sam. Zadnji in največji dar meni, pa je On sam, ki je naša najgloblja resničnost.

Velika skrivnost najinega imena bo v polnosti razodeta šele na koncu na poročni gostiji z Bogom. Takrat bo vsak izmed nas prejel tisto ime, ki ga ni nihče pričakoval: Boga samega, ki se podarja in se v Kristusu poistoveti z nami, tako da postane z nami eno meso.

V tem se skriva veličina današnjega praznika rojstva Janeza Krstnika. Ne prihajamo iz niča in ne gremo v nič. Nobeden izmed nas ne bo pozabljen. Rojstvo je vedno uresničitev ljubečega načrta. Evangelist Luka in z njim Cerkev želita, da bi se tudi midva tega zavedala in iz tega živela. Življenju ne gospodujejo naključja in Demoklejev meč. Gospod naju je z ljubeznijo zapisal na obe dlani (Iz 49,16) in nama dal ime že v materinem naročju. On naju je stkal v materinem telesu (Ps 139,13). Vsak izmed nas je čudež Božje ljubezni. Draga sva v Božjih očeh, spoštovana in naju ljubi (Iz 43,4). Le če se tega zavedava, sva dojela svoje resnično dostojanstvo.

Svojega imena ne prejmeva od strahu pred smrtjo in od slabih posledic, ki iz njega izhajajo. Svoje ime sva prejela iz Božjih ust. Rojstvo je uresničitev obljube: je dar. Najprej nama podarja najin jaz. To pa zato, da bi nama lahko podaril samega sebe. Bog se naju veseli kakor ženin svoje neveste. V Jezusu bova imela skupaj z Bogom eno samo ime: on v nas in mi v njem.

Najino življenje je lahko poveličevanje Gospodove ljubezni. Če ni to, pa postane dolg, ki ga ne moreva povrniti in krivda, ki se je ne moreva znebiti drugače kot s smrtjo. Življenje postane brezizhodna ječa. Preklinjamo dan svojega rojstva. Boga doživljamo kot rablja.

Smrtnega strupa laži in strahu o smislu življenja smo rešeni le, če se oziramo na križanega Jezusa. V njem vidimo resnico. On ustavi prevaro, ki nas je prikrajšala za naše resnično ime in priimek. Dokler sva gluha za Božjo besedo ne moreva verjeti njegovi obljubi. Zato sva nema kot Zaharija. Najina nevera življenje ohromi.

Ko ubogava Božjo besedo in ji verjameva, nisva več ujetnika neme nevere. Kristus nama po svoji besedi daje spoznati našo resnično identiteto. Jezik ujet v nevero je osvobojen. Strah pred življenjem in smrtjo premagan.

Povabljena sva, da v svojem življenju prisluhneva poveličevanju njegovega usmiljenja. Tako bova lahko vzklikala: »jaz se bom veselil v Gospodu« (Ps 104,34). Skupaj z Elizabeto in Zaharijem se veseliva danes tudi midva. Sredi današnjega časa, njegovih lepot in stisk. Vsako rojstvo razširi krog podarjenosti in poveča ples življenja. Le Bog je naša resnična mati in oče, vir življenja in izvir svobode.