»Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost,« zapiše Pridigar. Ob teh besedah ne začutim pesimizma, ampak iskrenost človeka, ki je okusil veliko stvari in odkril, da nobena ne more nasititi najgloblje žeje srca. Tudi sam včasih iščem smisel tam, kjer ga ni mogoče najti: v uspehu, priznanju, občutku, da imam vse pod nadzorom. Vse to ima svojo vrednost, vendar ne more postati temelj življenja.

V evangeliju Herod sliši o Jezusu in postane nemiren. Želi ga videti, vendar ne zato, da bi se srečal z njim, ampak da bi zadovoljil svojo radovednost. Obstaja velika razlika med radovednostjo in hrepenenjem. Radovednost zbira informacije, hrepenenje pa išče življenje. Sveti Duh v meni prebuja prav to drugo. Ne zadovolji se z odgovori na vprašanja, ampak me vodi v osebno srečanje s Kristusom.

Pred kratkim sem bral zgodbo mlade ženske, ki je bila zelo uspešna na družbenih omrežjih. Na tisoče ljudi je spremljalo njene objave, njeno življenje je bilo videti popolno. Nekega dne je zapisala, da je po koncu vsakega dne ostajala sama z občutkom praznine. Začela je prostovoljno obiskovati osamljene starejše ljudi v domu za ostarele. Pozneje je povedala: »Prvič sem imel občutek, da me nekdo ne potrebuje zaradi moje podobe, ampak zaradi moje navzočnosti.« Ta stavek razkrije nekaj zelo pomembnega. Človek postane resnično živ takrat, ko ljubi.

To je delo Svetega Duha. Počasi me odvrača od življenja, ki se vrti okoli mene samega, in odpira prostor za odnos. Njegova navzočnost ni nekaj oddaljenega. Deluje sredi vsakdanjih opravil, pogovorov, razočaranj in novih začetkov. Prav tam se oblikuje srce.

Evharistija je najgloblji odgovor na človekovo iskanje smisla. Kristus se ne ponuja kot ena izmed mnogih možnosti za lepše življenje, ampak kot Živi Kruh. Ko se hranim z njegovim telesom, Sveti Duh v meni prebuja novo življenje. Cilj evharistije ni samo trenutek pri oltarju, ampak občestvo s Kristusom, ki postaja izvir vseh mojih odnosov, odločitev in upanja. To je tudi cilj mojega življenja: da bi vedno bolj živel iz njegove navzočnosti in vedno manj iz svojih strahov.

Psalm danes moli: »Nauči nas šteti naše dni, da pridemo do srčne modrosti.« Ta modrost ni v tem, da bi poznal vse skrivnosti sveta. Rodi se takrat, ko odkrijem, da je vsak dan priložnost za srečanje z Bogom. Sveti Duh me nežno vodi po tej poti. Ne obljublja življenja brez preizkušenj, podarja pa mir, ki ostane tudi tedaj, ko mine vse, kar se je še včeraj zdelo tako pomembno.