Iz svetega evangelija po Marku (Mr 16,15-18)

Tisti čas se je Jezus prikazal enajsterim in jim rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen. Tiste, ki bodo verovali, pa bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali hude duhove, govorili nove jezike, kače dvigali s tal, in če kaj strupenega izpijejo, jim ne bo škodovalo; na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«

Bog pokaže svojo neverjetno moč ljubezni tudi v Sv. Pavlu. Iz preganjalca kristjanov je postal Kristusov izredno ploden apostol poganov (ne-Judov). Sv. Pavel je zelo skrbel za edinost Božjega ljudstva. Zaradi tega je preganjal prve kristjane. Ni zmogel prenesti misli, da bi se člani Božjega ljudstva ločili od antičnega izročila. Vzgajali so ga v natančnem izpolnjevanju postave Očetov in je bil poln gorečnosti za Boga. Vendar je bila ta gorečnost brez razločevanja, slepa in fanatična, napačna. To je po spreobrnjenju Pavel sam zapisal v pismu Rimljanom: »Saj jim priznam, da so goreči za Božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju.« (Rim 10,2). Pavel je bil poln gorečnosti za Boga in pri tem uporabljal nasilna sredstva za ohranjanje edinosti med Judi. Bog ga je popolnoma spreobrnil. Izgovoril mu je besede, ki jasno pokažejo kakšna je resnična edinost: »Kdo si Gospod. Rekel mi je: Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.« Pavel se ni zavedal, da preganja Jezusa, ko kristjane vklepal v verige. Gospod mu tedaj razkrije svojo globoko povezanost med Njim in kristjani. Tedaj se je Pavlu razodelo Kristusovo telo o katerem kasneje govori v svojih pismih. Vsi smo po veri vanj Kristusovi udje. V tem je naša resnična edinost in povezanost.

Jezus sam utemelji svojo vidno Cerkev. Pavel Jezusa sprašuje, kaj mora storiti. Gospod mu neposredno ne da odgovora, ampak ga povabi naj gre naprej proti Damasku in bo tam spoznal, kaj mu je storiti. Jezus ga pošlje v Cerkev, ker noče nekega individualističnega spreobrnjenja, ampak v povezanosti z vsemi drugimi učenci. Pavel se mora vključiti v Cerkev, Kristusovo telo. Če hoče živeti v veri mora svobodno izbrati pripadnost Cerkvi.

Po spreobrnjenju Pavel v svojem srcu še vedno ohranja željo, da bi bil združen z Izraelskim ljudstvom. V pismu Rimljanom zapiše: »Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, moja vest mi je priča v Svetem Duhu: 2 v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. 3 Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu. 4 Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; 5 njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus,Bog, ki je nad vsem, slavljenna veke, amen.« (Rim 9,1-5).

Vsak kristjan naj bi v sebi nosil to nenehno žalost, ki ne prepreči veselja v Kristusu. Takšna žalost je namreč Božja kajti povezuje nas s Kristusovim srcem do vseh ljudi. Takšna žalost trpi zaradi Izraelskega ljudstva, ki ne prepozna in ne prizna Kristusa, trpi za kristjane, ki smo med seboj razdeljeni in ne živimo edinosti, ki jo hoče naš Gospod Jezus Kristus.