Na god svetega Marka se ustavljam ob Jezusovem naročilu, naj gremo po vsem svetu in oznanjamo evangelij vsemu stvarstvu (Mr 16,15–20). V duhu Filokalije in treznosti duha, ki jo očetje imenujejo nepsis, zaznavam, da moje oznanjevanje ni v hrupnih besedah, temveč v mojem načinu bivanja. Evangelij je dogodek odnosa: ko Kristus deluje z nami in potrjuje besede z znamenji, se moje biološko življenje spreminja v eklezialno bivanje, ki je dar za drugega.

Zavedam se Petrovega klica k ponižnosti: »Odenite se s ponižnostjo v medsebojnih odnosih« (1 Pt 5,5). Ta ponižnost zame ni šibkost, temveč ontološka odprtost za Drugega. Ko se ponižam pod močno božjo roko, izročam vse svoje skrbi Njemu, saj se zavedam, da moj sovražnik, ki rjove okoli mene, nima moči nad tistim, ki je varno skrit v Kristusu. Psalm 89 mi ob tem poje o božji zvestobi, ki sega do nebes, in o milosti, ki se daje vekomaj.

V slovenskih družbenih razmerah to preizkušnjo »rjovečega leva«, ki išče, koga bi požrl, zaznavam v duhu cinizma in nenehnega sumničenja, ki prežema naš vsakdan. Mislim na stisko običajnega človeka, morda mladega diplomanta ali delavca v negotovi zaposlitvi, ki se trudi ostati pošten in pokončen v okolju, kjer se zdi, da uspevajo le tisti, ki se »komolčijo« ali so del privilegiranih omrežij. Zdi se mi, da je v Sloveniji ponižnost v medsebojnih odnosih postala redka dobrina, saj jo družbeno-politična klima nenehno spodkopava s spodbujanjem individualizma in nadvlade močnejšega.

Moja osebna velika noč se danes dogaja v odločitvi, da bom »mirno« oznanjal upanje prav s tem, da ostanem ponižen. Ko se v svojem poklicnem in osebnem krogu odločim, da ne bom sodeloval v igrah moči in poniževanja, ampak bom vsako svojo skrb (pa naj bo to strah pred prihodnostjo ali zamerljivost) preložil na Boga, takrat v meni deluje Vstali. Zaznavam, da so znamenja, o katerih govori Marko – polaganje rok na bolnike in izganjanje hudih duhov – danes vidna v mojih dejanjih sočutja in potrpežljivosti, ki sredi slovenskega nestrpnega ozračja prinašajo mir.

Vstajenje zame pomeni, da sredi političnega hrupa in družbene negotovosti v Sloveniji ne izgubim svoje radosti. Odločam se, da bo moje bivanje postalo prostor božje zvestobe. Ko sredi vsakdanjih stisk, morda ob krivični kritiki ali ob pogledu na razdvojen narod, izberem blagoslov namesto prekletstva, s svojim bivanjem izpovedujem vero v Tistega, ki me je poklical v svojo večno slavo. Moja svoboda se rojeva v spoznanju, da je Gospod z nami »vse dni«, in da moja ponižnost odpira vrata nebes sredi moje domovine. Sv. Marko, prosi za nas.