Iz svetega evangelija po Marku (Mr 10,28-31)

Tisti čas je začel Peter govoriti Jezusu: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive zaradi mene in zaradi evangelija in bi ne prejel stokrat toliko: zdaj v tem življenju hiš in bratov in sester in mater in otrok in njiv, sredi preganjanja, v prihodnjem veku pa večnega življenja. Mnogi prvi pa bodo poslednji in poslednji prvi.«

Prvo berilo iz Sirahove knjige je kateheza o žrtvah in daritvah. V Stari zavezi pri tem takoj pomislimo na žrtvovanje živali. Sirah pobožnega Izraelca spominja, naj ne zanemari žrtev, ki jih predpisuje postava. Svetuje mu, naj žrtvuje z velikodušnostjo in z veseljem daje desetino. Več časa pa posveti razlagi, da je življenje pomembnejše od obrednih žrtvovanj.

Boga slavimo tudi s tem, kar storimo in podarimo bližnjemu. Ne pozabite na radodarnost in delitev vaših dobrim z drugimi, kajti takšnih daritev se Gospod veseli, zapiše pismo Hebrejcem.

Sirah vztraja, da je Božja velikodušnost neskončno večja od naše in nam s tem pomaga, da smo lahko resnično velikodušni in nesebični.

Evangelij vse omenjeno zgolj stokratno potrdi. S tem nas postavi na pravo mesto. Bogu namreč ne moremo ničesar dati, kar prej nismo prejeli in sprejeli. Bog namreč prvi podarja, on bo dal vsega v izobilju tudi na koncu. Mi smo lahko le kakor ogledala Božje velikodušnosti: to kar smo sprejeli, lahko delimo in se s tem odpiramo za še večje sprejemanje.

To je značilna drža pri vsaki maši (evharistiji). Pri darovanju Bogu izročimo tisto, kar smo od njega prejeli. On nam daje življenje (kruh in vino), mi pa mu ga hvaležno vračamo tako, da ga delimo bratom in sestram. Tako naš dar postaja kruh življenja in vino večnega življenja. Takšna je naša življenjska dinamika, ki nas vedno razveseljuje. Vpleteni smo v sodelovanje z Božjo velikodušnostjo, ki nam omogoča, da lahko še več in bolje sprejmemo in podarjamo.