V globini mojega srca, kjer se srečujeta minljivost bogastva in večni klic, odzvanja vprašanje bogatega mladeniča in Petrov spev hvaležnosti. Sveti Duh je tisti nevidni ogenj, ki preizkuša mojo vero, da bi postala čistejša od zlata, in hkrati tista moč, ki v meni raztaplja navezanost na zemeljsko, da bi se prostor odprl za nebeško.

Pot k Bogu je pot kenoze – nenehnega izpraznjenja samega sebe in lastne sebičnosti. Sveti Duh v meni deluje kot blag, a vztrajen veter, ki odnaša prah lastnine, ugleda in samozadostnosti. Ko me Jezus v evangeliju z ljubeznijo gleda in vabi, naj prodam vse, me pravzaprav vabi v svobodo Duha. Pri ljudeh je to nemogoče, a v moči Tolažnika se v mojem srcu zgodi tisti čudež, kjer bogastvo ne postane več zid, temveč sredstvo služenja. Psalm poje o čudovitih Gospodovih delih; največje med njimi je prav to, da človekovo srce, ujeto v snovnost, postane bivališče božje neskončnosti.

Sveti Duh prenavlja slovensko stvarnost tam, kjer se osebna stiska sreča z božjo milostjo. Ko se sredi slovenske miselnosti, ki varnost gradi na nepremičninah in kopičenju za »hude čase«, posameznik sooči z nenadno izgubo – bodisi premoženja bodisi zdravja – se v njem odpre razpoka za vstajenje. V trenutku, ko se namesto v obup in zagrenjenost potopim v molitev srca in sprejmem svojo goloto pred Bogom, se zgodi poboženje. Moja vrednost ne izvira več iz tega, kar imam, temveč iz tega, čigav sem. Ta notranja prostost je sad Duha, ki mi sredi materialne stiske podari kraljevsko dostojanstvo.

Slovenija danes trepeta v napetosti med tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki se borijo za preživetje sredi draginje in stanovanjske stiske. Sveti Duh deluje tam, kjer se v javnem prostoru rodi pogum za odpoved lastnim privilegijem v prid skupnega dobrega. Ko se sredi političnega boja za vpliv pojavi človek, ki namesto »kameljega stopanja skozi šivankino uho« pohlepa izbere pot radodarnosti in pravične porazdelitve, tam veje božji dih. Ko slovenski državljan namesto kopičenja zase podpre pobude, ki lajšajo bremena najšibkejšim – ne iz dolžnosti, temveč iz notranjega prečiščenja duha – se družbeno tkivo zdravi in pobožuje.

Sveti Duh v meni ohranja živo upanje, ki ne osramoti. Čeprav se v svetu soočam z raznimi preizkušnjami, me ta notranji Gost vodi k cilju vere – k odrešenju duše, kjer postane vsaka moja posest le orodje ljubezni, moje srce pa prostorno bivališče za Kristusa, katerega telo so moji bratje in sestre, takšni kot so, ne takšni kot bi si jih v svojih sanjah želel.