V berilu iz 2 Kor 4,7-15 apostol Pavel pojasni, da je naša slabost prostor, kjer se razodeva Božja moč. Kakor v glineni posodi nosimo dragoceno zaklad, tako nas Kristus nosi v svoji ljubezni. Kljub tegobam nismo strti, ker nas Gospod dviga; v vsaki stiski nas obdarja z nevidno milostjo, da lahko še naprej živimo z upanjem. Božja zvestoba nas iz sužnosti reši, kajti Bog vztraja v svojem delu odrešenja. Zato pravi: "Kdor seje v solzah, žanje v veselju". Vsaka žrtev ljubezni obrodi sad, čeprav ga zdaj še ne vidimo. V Mt 20,20-28 Jezus nežno popravi ambicije Zebedejevih sinov: njegovo kraljestvo ni o oblasti, temveč o daritvi življenja, kakor je On sam prišel, da bi služil. Kristus ne zavrača želje po veličini, temveč jo preoblikuje. Prava veličina je v tem, da postanemo "služabniki vsem", ker je to pot resnične svobode. Kelih, ki ga Jezus pije, je kelih ljubezni do konca; kdor hoče biti blizu njemu, naj se navadi poglabljati v radostno darovanje samega sebe. Jakoba, ki je sprva iskal čast, je Kristus oblikoval v apostola, ki pije njegov kelih. Njegova pot nas spodbuja, da v vsakem dnevu prepoznamo priložnost za darovanjsko ljubezen. Sveti Jakob nas vabi, da ne bežimo pred trpljenjem, ki prinaša obilje: kakor pšenično zrno, ki umre, prinaša življenje, tudi naša mala dela ljubezni oživljajo nas in brate. Zahvaljujmo se, ker nas Kristus kliče, da s svojim življenjem slavimo njegovo ljubezen. Služimo v ponižnosti in zaupanju, da nas njegova milost nosi.