Skozi razpoke digitalnega vsakdana nenehno pretakajo novice o novih razkolih. Ko v Evropi in ZDA spremljam ideološke bitke, ki družbo delijo na nezdružljive tabore, in ko čutim pritisk "svetovnih arhitektov", ki želijo poenotiti naše misli skozi strah – se ob današnji Božji besedi umikam v tišino svojega notranjega mesta.

Beremo o Davidu, ki osvaja trdnjavo Sion (2 Sam 5,7). Zame Sion danes ni geografski kraj, ampak tisti najgloblji prostor v mojem srcu, kjer prebiva Bog. Svet okoli mene poskuša to mojo notranjo trdnjavo nenehno oblegati. Vsaka novica, ki me spravi v bes, vsaka ideologija, ki me sili v sovraštvo do tistih z drugačnim mnenjem, je kot poskus vdora v moje srce, kraj Božjega miru.

V duhu Filokalije spoznavam, da se moja moč ne skriva v zunanjem orožju ali glasnem kričanju na spletnih forumih, ampak v tem, da postajam "vse močnejši, ker je Gospod nad vojskami z mano" (2 Sam 5,10). Ta "Gospod nad vojskami" biva v moji tišini. Če izgubim stik s svojim srcem, se bo moja trdnjava sesula sama vase, ne glede na to, kako trdno zagovarjam svoja prepričanja.

Jezusov odgovor v evangeliju me zadane neposredno v sredico moje trenutne stiske: "Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati" (Mr 3,25). Ko opazujem svet, vidim to razdeljenost povsod. Vidim jo v politiki, v medijih, celo v družinah. Najhuje pa je, ko to razdeljenost začutim v sebi.

Včasih sem razdeljen med vero v Božjo previdnost in paniko, ki jo sejejo novice o vojnah. Razdeljen sem med željo, da bi ljubil, in impulzom, da bi obsojal. Vzhodni očetje mi pravijo, da je hudič tisti, ki "deli" (diabolos). Njegova največja zmaga v letu 2026 ni v tem, da bi me prepričal, da Bog ne obstaja, ampak v tem, da me prepriča, da je moj bližnji moj sovražnik. Če sovražim, je moje srce že postalo razdeljena hiša.

Pred kratkim sem se zapletel v vročo razpravo o globalnih političnih spremembah. Čutil sam, kako mi kri teče hitreje, kako postajam nesramen in kako v svojem sogovorniku ne vidim več človeka, ampak le "predstavnika" ideologije, ki se mi zdi napačna. Ko sem se vrnil domov, sem bil duhovno prazen. Moja notranja "hiša" je bila v razvalinah.

Spomnil sem se na nasvet sv. Silvana Atoškega: "Kdor ne ljubi sovražnikov, ne more spoznati Gospoda." Sedel sem pred ikono in namesto da bi premišljeval o novih argumentih, sem začel preprosto ponavljati: "Gospod Jezus Kristus, usmili se mene in vsega sveta." Počasi se je tisti strup razdeljenosti začel izločati. Spoznal sem, da sem s svojo jezo le dodajal hrup v že tako hrupen svet. Moja resnična poklicanost je biti tisti, ki v razdeljen svet prinaša edinost skozi lastni notranji mir.

Ko začutim, da me novice o svetovnih krizah preplavljajo s strahom, bom ugasnil zaslon in se vrnil k molitvi srca. Ne bom dopustil, da bi zunanji vihar določal moje notranje vreme.

Vsakič, ko se v meni pojavi misel: "Tega človeka pa res ne morem prenesti zaradi njegovih stališč," se bom ustavil. Ne bom dovolil, da se v meni zgradi zid. Izrekel bom kratek blagoslov zanj.

Namesto da bi reševal svetovno politiko, bom danes poskušal biti popolnoma prisoten in ljubeč v enem samem pogovoru. Moja hiša bo ostala cela, če bodo njeni temelji ljubezen do tistega, ki stoji pred mano.

Božja roka je trdna z menoj, krepi me Njegov laket (prim. Ps 89,22). V tem miru, ki ga svet ne more dati in ne more vzeti, ostajam svoboden.