Dragi bratje in sestre, ljubljena Božja družina, današnje besede Svetega pisma so kot ogledalo, v katerem lahko vsak od nas zagleda svoj obraz. In v tem ogledalu nas Gospod ne žali, temveč ljubeznivo vabi k resnici in k osvobajajoči ponižnosti.

V evangelju smo slišali znano priliko o farizeju in cestninarju, ki ga bomo imenovali bolj moderno carinik. Farizej stoji ponosen, našteva svoje vrline: posti, daje desetino, ni kot drugi ljudje. Carinik pa stoji zadaj, ne upa si oči dvigniti, bije se na prsi in prosi: "Gospod, usmili se mene grešnika!" In Gospod zaključi: "Ta je šel opravičen domov, oni pa ne."

Kakšna je razlika med njima? V molitvi? Oba sta molila. V verski praksi? Oba sta jo imela. Razlika je bila v odprtosti srca. Farizejevo srce je bilo zaprto v svoji pravičnosti, carinikovo pa je bilo odprto za Božjo milost. Farizej je potreboval Boga za potrditev, da je dober; carinik je potreboval Boga, ker je vedel, da je grešnik. Farizej je uprizoril samogovor, carniki pa dialog.

Kateremu od obeh sem bolj podoben? Ali grem v cerkev zato, da se potrdim kako sem dober in se primerjam z drugimi? Ali pa prihajam, ker čutim, da sem brez Njega izgubljen in potrebujem Njegovo odrešenje?

Naj vam povem zgodbo, ki se je dogodila pred kratkim. Gre za mojega prijatelja, Andreja. Andrej je uspešen poslovnež, vse mu gre od rok, družina je zdrava, otroci uspešni v šoli. V cerkev hodi redno, a je počasi začel občutiti neko duhovno sušo. Molitev mu je postala dolgočasna, občestvo z Bogom površno. Nekega dne je na poslovnem sestanku naredil veliko napako, ki je prinesla ogromne izgube njegovemu podjetju. Naenkrat se je njegov svet, zgrajen na uspehu in samozadostnosti, porušil. Čutil se je poraženega, osramočenega. Tisti petek zvečer je prišel v cerkev, skoraj na skrivaj, in sedel v zadnji klopi. Ni znal moliti lepih besed. V srcu je le ponavljal: "Gospod, jaz sem zatajil. Padel sem. Reši me." In takrat, pravi, ga je prvič po dolgem času obšel čuden mir. Občutek, da ni sam. Da je nekdo z njim v njegovi slabosti. Ni dobil takojšnje rešitve za svoje poslovne težave, dobil pa je nekaj veliko večjega – spoznal je, da je ljubljen ne glede na svoj uspeh ali neuspeh. Andrej je tisti dan postal kot carinik. In šel je opravičen domov.

To je klic današnje nedelje: postati kot carinik. Priznati pred Bogom, da nimamo vsega pod nadzorom, da smo ranljivi, da pogosto nismo tako dobri, kot si želimo biti. In to ni znak slabosti! To je znak modrosti, kot beremo v Sirahu: "Gospod je sodnik, pri njem ni pristranosti... Ali ne bo izpolnil prošnje ubogega?"

Bog se ne ozira na naš duhovni "CV", na naš seznam verskih dosežkov. On gleda v srce. Srce, ki se mu predaja. Srce, ki zaupa. Kot slišimo v Psalmih: "Gospod je blizu vsem, ki so skrušenega srca."

Sveti Pavel iz zaporne celice piše Timoteju takole: "Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil." Teh besed ne piše kot farizej, temveč iz globokega zaupanja. Vedel je, da vse, kar je dosegel, ni iz njegove moči, temveč iz moči Boga, ki ga je okrepil. "Gospod mi je stal ob strani in me okrepil."

Bratje in sestre, naj nas torej današnja berila spodbudijo, da pred Gospodom odložimo maske, s katerimi se tako radi predstavljamo sebi in drugim. Pristopimo k Njegovi mizi z eno samo, a mogočno molitvijo: "Gospod, usmili se mene grešnika." In gotovo bo, tako kot carinika, tako kot Andreja, tudi nas obsijala milost in bomo šli opravičeni in pomirjeni v svoj vsakdan.

Naj nam v tem pomaga in nas spremlja Naše Gospa, ponizna služabnica Gospodova. Amen.