Bog me vabi, da postanem kakor drevo, zasajeno ob tekočih vodah. V svojem srcu čutim, kako Sveti Duh nežno oblikuje to notranjo pokončnost, da bi se lahko dvignil iz vsega, kar me upogiba. Ko se sklanjam k Evharistiji, kjer Kristus postaja moj vsakdanji kruh, se v meni prebuja ista svetloba, ki je ženo, osemnajst let upognjeno, spet postavila pokonci. V njenem ozdravljenju prepoznam lastno zgodbo: tudi jaz nosim bremena, ki me silijo gledati le tla, a v občestvu z Njim se počasi vzravnam.

Danes, ko se vračam z dela in opazim sosedo, ki že mesece zaskrbljeno gleda v tla zaradi skrbi za bolnega moža, v meni oživi ista milost. Ne govorim ji veliko, le sedim ob njej in ji ponudim kos kruha, ki ga nosim iz maše. V tistem trenutku čutim, kako Sveti Duh v naju obeh dela isto delo: odpuščanje, ki me osvobaja grenkobe, in ljubezen, ki me vodi, da živim kot otrok luči. Tako postajam blagoslovljen, ne zato, ker bi bil popoln, ampak ker dovolim, da Božja beseda v meni rodi sad miru in usmiljenja.