»Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo.« (Lk 21,36)

Ko smo na odmiku za moške v divjini spali sredi gozda, sem kar eno uro bedel in prisluškoval šumom (medved, ris, polhi) in nisem mogel zaspati. Če gledam Gospoda, me reši iz zanke strahu, če pa gledam sebe, pa me strah zaduši. Zadušen od strahu si pomagam z opijem bogastva, časti in oblasti, razuzdanosti in pijanosti. Postajam noj, ki tišči glavo v pesek. Če se pogovarjam z Vstalim (molim) pa sem kakor sova in v noči uzrem luč in pot rasti. Vsak trenutek mi je podarjen, da se pokaže Božja zvestoba in moje pričevanje o Njej. Lahko sem buden le, če se hranim z molitvijo in veseljem, ki mi ga prinaša. V molitvi se prepuščam Njemu, ki je v meni in jaz v njem, Njemu v katerem smo vsi in On v nas. Iz sebičnega posameznika postajam občestvena oseba, ki živi iz ljubezni Očeta in jo deli z brati. Jezus prihaja kot brat, da bi ti in jaz postala sin ali hči.