top of page

26. 11.2023 – Jezus Kristus, Kralj vesoljstva

»Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti…« (Mt 25,35).

Rimski cesar Konstantin je bil krščen leta 337. Krst je dolga leta odlašal. V zgodnji Cerkvi so se kristjani lahko spovedali svojih grehov le enkrat v življenju, zato je Konstantin ostal katehumen, dokler se ni bližal njegov konec. Kljub temu, kar piše v knjigi Da Vincijeva šifra, je, ko je mislil, da je njegova smrt neizbežna in da verjetno ne more več grešiti, zaprosil za krst, prejel sveto obhajilo in pozneje izpovedal svoje grehe. To je bil prelomni trenutek za Cerkev.

Konstantin je že leta 313 razglasil, da bo krščanstvo nova državna vera. Nihče ni smel imeti nobenega drugega prepričanja. To naj bi poenotilo cesarstvo, kot so to storili trgovina, pravo, davki in rimska kultura. Mislim, da bi morali priznati, da je bila ta poteza od takrat naprej skozi stoletja za Cerkev zelo mešan blagoslov in tudi prekletstvo.

Pozitivno je bilo, da se je končno končalo preganjanje prvih kristjanov. Kri mučencev je bila tako zgovorna, da se je zaradi njihovega pričevanja celo nekaj cesarjev vprašalo, kakšna ljubezen lahko povzroči, da je toliko privržencev pripravljenih umreti za svoje prepričanje. Cerkev je postala tudi pomemben akter pri oblikovanju družbenih vrednot, zlasti na Zahodu. Nedvomno je krščanstvo umirilo, kultiviralo in humaniziralo nekatere najhujše rimske ekscese.

Negativno pa je, da je cerkev zelo hitro postala zelo močna. Začelo se je puščavsko meništvo, ker se je nekaterim zdelo, da se Petrova barka potaplja. Škofje so začeli nositi vijolična oblačila senatorjev. Cerkve so dobile obliko rimskih bazilik, cerkvena uprava pa je odražala upravo cesarstva. Naša liturgija je uvozila vse vrste praks, ki so bile priljubljene v rimskih templjih. Tragično je, da so naslednjih nekaj sto let spreobrnjenja poganov v kristjane velikokrat zahtevali kar z mečem. Versko nestrinjanje ali pluralizem nista bila tolerirana. V tem kontekstu se v šestem stoletju proti imperialnemu krščanstvu pojavi islam.

Ne preseneča, da po Konstantinovi spreobrnitvi podoba Kristusa Kralja postane ena najbolj priljubljenih v verski umetnosti. Do takrat je bila najbolj zastopana podoba Jezusa kot Dobrega pastirja. Po letu 313 pa je Jezus oblečen v kraljeva oblačila, s krono, žezlom in kroglo. Marija je pogosto predstavljena v podobni obleki in začnejo jo imenovati nebeška kraljica.

Težava pri vsem tem ni v tem, da se je v zvezi z Jezusom začel uporabljati posvetni cesarski jezik. Opisovati so ga začeli kot kralja. Krščanstvo je začelo pozabljati, kako močno je Jezus poudarjal, da njegovo kraljestvo "ni od tega sveta" in da je njegove dvorjane mogoče prepoznati po tem, kako nahranijo lačne, napojijo žejne, sprejmejo tujce, oblečejo gole, skrbijo za bolne in obiskujejo zapornike. Jezusova vladavina in njegovi dvorjani so povsem drugačnega reda od tistega, ki je običajno cenjen v posvetnih kraljestvih.

Zato je današnji praznik tako pomemben. Na zadnji dan cerkvenega leta nas Kristus, naš Kralj srca, izzove, naj se resnično predamo tistemu, kar je zares pomembno. Ne ambicijam, pohlepu, statusu in moči, ampak tihemu revolucionarnemu delu, da bi svet postal pravičnejši in mirnejši kraj za življenje vseh. Vstopimo v delo Dobrega Pastirja, ki je kralj vseh skritih kamric človeških src, ki vsak dan utelešajo njegovega križanega in vstalega Duha sredi vsakdanjega življenja.

V kolikor to počnemo, smo soustvarjalci kraljestva, za katerega je Jezus živel, umrl in vstal, potem smo priče resničnega pomena Kristusove vladavine v naših življenjih.



"Porque tuve hambre y me disteis de comer, tuve sed y me disteis de beber..."(Mt 25,35).

El emperador romano Constantino fue bautizado en el año 337. El bautismo se retrasó durante muchos años. En la Iglesia primitiva, los cristianos sólo podían confesar sus pecados una vez en la vida, por lo que Constantino siguió siendo catecúmeno hasta que se acercó su fin. A pesar de lo que está escrito en El Código Da Vinci, cuando pensó que su muerte era inminente y que probablemente no podría pecar más, pidió el bautismo, recibió la Sagrada Comunión y más tarde confesó sus pecados. Fue un momento decisivo para la Iglesia.

Constantino ya había declarado en 313 que el cristianismo sería la nueva religión del estado. Nadie podía tener otra creencia. Esto fue para unificar el imperio, como lo habían hecho el comercio, la ley, los impuestos y la cultura romana. Creo que debemos reconocer que esta medida ha sido una bendición y una maldición para la Iglesia a lo largo de los siglos.

En el lado positivo, la persecución de los primeros cristianos llegó por fin a su fin. La sangre de los mártires fue tan elocuente que su testimonio llevó incluso a algunos emperadores a preguntarse qué clase de amor podía hacer que tantos seguidores estuvieran dispuestos a morir por sus creencias. La Iglesia también se ha convertido en un actor importante en la conformación de los valores sociales, especialmente en Occidente. No cabe duda de que el cristianismo moderó, cultivó y humanizó algunos de los peores excesos de Roma.

En el lado negativo, la iglesia se ha convertido muy rápidamente en muy poderosa. Los obispos empezaron a vestir las túnicas púrpuras de los senadores. Las iglesias adoptaron la forma de las basílicas romanas y la administración eclesiástica reflejó la del Imperio. Nuestra liturgia importó todo tipo de prácticas que eran populares en los templos romanos. Trágicamente, durante los siguientes cientos de años, la conversión de los paganos al cristianismo se exigió a punta de espada. No se toleraba la disidencia religiosa ni el pluralismo. En este contexto surge el islam en el siglo VI contra el cristianismo imperial.

No es de extrañar que, tras la conversión de Constantino, la imagen de Cristo Rey se convirtiera en una de las más populares del arte religioso. Hasta entonces, la imagen de Jesús como Buen Pastor había sido la más popular. Sin embargo, después del año 313 d.C., Jesús aparece vestido con ropajes reales, una corona, un cetro y una esfera. María es representada a menudo con un vestido similar, y llega a ser llamada la Reina del Cielo.

El problema de todo esto no es que se haya llegado a utilizar un lenguaje imperial secular para referirse a Jesús. Comenzaron a describirlo como un rey. El cristianismo empezó a olvidar con qué fuerza Jesús recalcaba que su reino "no era de este mundo" y que sus cortesanos podían ser reconocidos por la forma en que alimentaban a los hambrientos, daban de beber a los sedientos, acogían a los forasteros, vestían a los desnudos, cuidaban de los enfermos y visitaban a los presos. El reino de Jesús y sus cortesanos son de un orden completamente distinto al que normalmente se valora en los reinos seculares.

Por eso es tan importante la fiesta de hoy. En el último día del año eclesiástico, Cristo Rey nos desafía a comprometernos de verdad con lo que realmente importa. No a la ambición, la codicia, el estatus y el poder, sino a la silenciosa labor revolucionaria de hacer del mundo un lugar más justo y pacífico para todos. Entremos en la obra del Buen Pastor, que es el Rey de todas las cámaras ocultas de los corazones humanos.

Al hacerlo, en la medida en que somos co-creadores del reino por el que Jesús vivió, murió y resucitó, somos testigos del verdadero significado del reinado de Cristo en nuestras vidas.

70 views0 comments

Recent Posts

See All
bottom of page