Odlomka: Apd 6,8–10;7,54–60; Mt 10,17–22

Štefan, poln milosti in moči, stoji pred sodniki: »Ne morem se upirati modrosti in Duhu, po katerem govori.« (Apd 6,10) Ko ga kamnajo, moli: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha! … Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,59–60)

Jezus pa v evangeliju napoveduje: »Varujte se ljudi! … Zaradi mojega imena vas bodo vsi sovražili. Kdor pa vztraja do konca, ta bo rešen.« (Mt 10,17.22)

V pravoslavni duhovnosti, kjer je mučeništvo vrhunec theosisa – poboženja po milosti – nam sv. Štefan kaže, da Božič ni samo rojstvo v jaslih, ampak začetek križa. Takoj po veselju rojstva pride trpljenje, a v njem je zmaga. Kot uči Filokalija, pravo pričevanje ni v besedah, ampak v nepsisu – budni pazljivosti srca, ki se ne boji smrti, ker je že v obhajilu z Vstalim. Štefanov molk pred sodniki in njegova molitev za morilce sta penthos – blažena žalost kesanja, ki zdravi svet. V našem času, polnem stisk – preganjanj vere, osamljenosti, bolečin – Štefan kliče: vztrajajte! Kristus, rojen v nas, nas naredi za priče, ki odpustijo in ljubijo do konca.

Danes, ko slavimo prvega mučenca, se spomnimo: križ pride takoj po jaslih, a z njim pride tudi vstajenje. Bodi priča – v molitvi in odpuščanju.

Praktična vaja za danes:

1. Pomislim na eno stisko ali greh (npr. jezo do nekoga).

2. Ponovim trikrat Štefanovo molitev: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha.«

3. Čez dan, ko pride skušnjava jeze ali sovraštva, ostanem buden in odpustim – kot Štefan.

Tako bom že danes priča – v svojem srcu. Kristus se rodi – slavimo Ga!