Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10,1-10)

Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce popusti ter zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce.

Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga zopet prejmem. Nihče mi ga ne more vzeti, ampak ga jaz dam sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.

Evangelij govori tudi o samozatajevanju. Zaradi tega lahko dobimo vtis, da je Jezus prišel, da bi umrli, ne pa da bi živeli. Morda zaradi tega številni doživljajo/mo krščansko življenje kot pohabljenje.

A Jezus nam jasno pove zakaj je prišel: »Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.« Vse ostalo je zgolj naša utvara. Vstali ni prišel, da bi naše življenje pohabil, ampak da bi mu omogočil poln razcvet in razvoj. Če nas prosi za kakšno žrtev, če nas prosi naj vsak dan vzamemo svoj križ, to vedno stori zaradi pozitivnega namena in cilja. V prispodobi o Bogu kot vinogradniku to sam poudari, ko pravi: »Moj Oče je vinogradnik… Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, otrebi, da bi obrodila več sadu« (Jn 15,12).

Ves Janezov evangelij govori o smislu in cilju Jezusovega prihoda med nas: »Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.« Teh besed se je dobro velikokrat spomniti. Spominjajo nas na Njegovo ljubezen do nas o kateri nenehno govori Janezov evangelij. Vsa ozdravljenja o katerih pripovedujejo evangeliji so dokaz Božje skrbi za naše, tudi telesno, življenje. Bog hoče da je naše življenje celostno, lepo in v polnosti razvito. Vse pobude, ki jih je skozi stoletja cerkev uresničevala v skrbi za bolne in uboge dokazujejo to Jezusovo temeljno hrepenenje, da bi imeli mi življenje v obilju.

A telesno življenje ni naš najvišji ideal. Veliko važnejše je duhovno življenje, ki seveda vključuje tudi telesno življenje. Duhovno življenje je tako pomembno in dragoceno, da je za njegovo rast in razvoj vredno žrtvovati tudi svoje telesno življenje.

Ali je duhovno življenje res življenje? Številni sodobniki so prepričani da ni, ampak da je to pohabljeno življenje, čeprav zahteva razvoj vseh naših človeških zmožnosti in sposobnosti.

Jezus s svojim življenjem lahko edini razsvetli naše dojemanje duhovnega življenja. Skrivnost duhovnega ni nejasnost in nedojemljivost, ampak je zgolj relativna. Naš um seveda ne more vsega dojeti in sprejeti celotne Božje skrivnosti v tem življenju. A Božja skrivnost je vir neskončne luči za naš um in srce. Gospod ni prišel zato, da bi nam preprečil ljubiti, ampak da nas usposobi za lepšo, bolj nesebično, bolj svobodno in čisto ljubezen. Evangeljska podoba za egoizem sta volk in tat. Vsak dan se zahvaljujmo za nenehno življenje Duha, ki v nas žubori in nas želi napolniti z Božjim veseljem obdarjenosti in podarjenosti, ki je neskončna in večna.