Ves svet je ujet v krč: geopolitični pritiski nas silijo v nenehno obrambno držo, digitalne mreže nadzirajo naše misli in ideologije v ZDA in Evropi razdirajo osnovno tkivo družine. Ob današnji Božji besedi se zato ustavljam ob dveh podobah: Davidovem plesu in Jezusovem novem sorodstvu.

Berem o Davidu, ki z vso močjo pleše pred Gospodom (2 Sam 6,14). David se ne ozira na to, kaj si mislijo drugi, ne skrbi za svoj kraljevski ugled ali za to, kako bo njegov "javni profil" videti v očeh kritikov. On preprosto biva v radosti Božje bližine.

V duhu Filokalije v tem prepoznavam evharistično držo nenehne hvaležnosti. Čutim, da mi svet želi ukrasti prav to: radost. Mediji in globalni akterji nas nenehno bombardirajo s scenariji katastrof, ki v mojem srcu povzročajo otrplost. Moje srce postaja težko in okorno. Davidov ples pa me vabi, naj s sebe slečem težki oklep skrbi za prihodnost in se vrnem v "tukaj in zdaj". Moja hvalnica Bogu sredi kaosa je najmočnejše dejanje upora proti duhu potrtosti.

Evangelij mi prinaša nenavaden prizor: Jezusova mati in bratje stojijo zunaj, On pa pokaže na tiste, ki sedijo okrog njega, in reče: "Glejte, moja mati in moji bratje!" (Mr 3,34). V času, ko se ideološko razhajamo celo ob nedeljskih kosilih in ko so družinske vezi na preizkušnji zaradi različnih pogledov na svetovne razmere, me Jezus vabi v globljo pripadnost.

Vzhodni očetje pravijo, da je tisti, ki izpolnjuje Božjo voljo, "Kristusov sorodnik". Zame Božja volja danes pomeni predvsem eno: varovanje notranjega miru. Če dopustim, da me svetovna razdeljenost v srcu spre z mojim bližnjim, sem izgubil to sorodstvo. Moja prava družina so vsi tisti, ki sredi hrupa sveta iščejo tišino in se trudijo ljubiti.

Na nekem družinskem srečanju je pogovor nanesel na trenutne vojne in politične pritiske. Čutil sem, kako se ozračje naelektri, kako se dvigajo zidovi in kako postajamo "tujci", čeprav smo iste krvi. Moja prva reakcija je bila, da bi se umaknil v užaljenost ali pa s "kladivom resnice" udaril po mnenjih drugih.

Spomnil sem se na nasvet sv. Diadoha iz Filokalije: "Mir srca je dragocenejši od vseh dokazov." Namesto da bi vstopil v konflikt, sem v sebi začel moliti za vsakega pri mizi. Gledal sem njihove obraze in pod njihovimi ostrimi besedami videl strah, ki ga sejejo mediji. Tiho sem začel blagoslavljati hrano in ljudi. Napetost v meni je popustila. Takrat sem spoznal: moja pripadnost Kristusu me ne sili v to, da bi imel prav, ampak v to, da sem prisoten z ljubeznijo. Postal sem David, ki pleše sredi bojnega polja – ne z nogami, ampak s srcem, ki ne pusti, da bi ga zagrenjenost premagala.

Vsakič, ko začutim strah pred prihodnostjo, bom odprl vrata svojega duha (Ps 24,7) in zavestno izrekel: "Gospod kraljuje, On je močan v boju." Ne bom se boril s svetom, ampak bom pustil Kralju slave, da vstopi v mojo tesnobo.

Danes ne bom govoril o tem, česa se bojim, ampak bom naštel tri stvari, za katere sem hvaležen. To je moj ples pred Skrinjo zaveze.

Ko se bom srečal z nekom, ki zagovarja ideologije, ki se mi zdijo nevarne, bom v njem iskal "brata" v stiski. Ne bom gledal njegovih besed, ampak njegovo potrebo po miru.

Moje srce ni več ujetnik globalnih igric, ampak svetišče, kjer biva Tisti, ki je močnejši od vsakega viharja.