V meni se prebuja tiha gotovost, da Božje kraljestvo raste iz najmanjšega zrna. Ko se v Evharistiji srečam s Kristusom, ki se je dal za Cerkev, občutim, kako Sveti Duh v meni razširja isto ljubezen, ki moža in ženo vabi, da se drug drugemu podrejata v spoštovanju. Tako postajam deležen skrivnosti, kjer se malo kvasa skrije v moko vsakdana in počasi preobrazi vse, kar sem.

Ko se oče zvečer usede za mizo z družino in vidi, kako se otroci igrajo ob mizi, medtem ko žena pripravlja večerjo, v njem oživi psalm, ki hvali tistega, ki hodi po Gospodovih poteh. V tistem preprostem trenutku, ko si z ženo izmenjata pogled in skupaj molita pred jedjo, čuti, kako Sveti Duh v obeh dela isto delo, ki ga je Kristus začel: iz majhne zvestobe raste drevo, v katerem najdejo zavetje tudi drugi. Tako se v njem razprostira blagoslov, ne kot nagrada, ampak kot sad ljubezni, ki se hrani iz Kristusovega telesa in krvi.