V globini mojega srca, kjer se srečujeta človeška krhkost in neizmerna božja ljubezen, odmeva Petrova beseda o dragoceni krvi Brezmadežnega Jagnjeta. Sveti Duh je tisti nevidni ogenj, ki v moji notranjosti razkriva, da nisem odrešen z minljivim srebrom ali zlatom, temveč z darovano Ljubeznijo. Ta Duh v meni nenehno očiščuje dušo za nehlinjeno bratoljubje, da bi sredi sveta, ki hlasta po gospodovanju, zmogel bivati v drži služenja.

Pot poboženja je pot nenehnega spuščanja – kenoze. Ko se učenca Jakob in Janez v evangeliju potegujeta za prva mesta, Jezus odgovarja s klicem h kelihu in krstu trpljenja. Sveti Duh je tista notranja Moč, ki v meni umirja hrup častihlepja in me vodi v sveto tišino, kjer biti »zadnji« pomeni biti najbližje Kristusu. Ta Duh v mojem srcu utrjuje jeruzalemske zapahe, o katerih poje psalm, in v moje meje naseljuje mir, ki ga svet ne more dati.

Sveti Duh deluje kot prečiščevalna sila tam, kjer se slovenski človek sooča z bičem negotovosti in tekmovalnosti. Ko se sredi sodobnega slovenskega tempa, ki zahteva nenehno dokazovanje in pehanje za statusnimi simboli, znajdemo v primežu izgorelosti ali občutka manjvrednosti, se prav v tej nemoči odpre prostor za milost. V trenutku, ko se namesto v nove oblike samopotrjevanja potopim v molitev srca in sprejmem svojo majhnost, se zgodi poboženje. Sveti Duh v taki duši preobraža grenkobo neuspeha v kraljevsko svobodo tistega, ki mu ni več treba nikomur ničesar dokazovati, ker je v Bogu že vse prejel.

Slovenija je ujeta v strukture moči, kjer se zdi, da je edina pot do uspeha nadvlada nad drugim in utrjevanje lastnih privilegijev. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi tega boja za vpliv nekdo v javnem življenju izbere pot »sužnja vsem«. Ko se sredi slovenske politične ali gospodarske stvarnosti pojavi človek, ki svoje moči ne uporabi za kopičenje moči, temveč za zaščito dostojanstva tistih, ki so v našem sistemu potisnjeni na rob – revnih upokojencev, prekarne mladine ali spregledanih delavcev – tam veje božji dih. To je moč Svetega Duha, ki sredi hladne birokracije in strankarskih zidov tke mrežo nove, služeče kulture, kjer veličina ni v tem, koliko ljudi mi streže, temveč v tem, kolikim zmorem s srcem postreči jaz.

Sveti Duh me vodi, da sredi minljivega sveta ostajam pričevalec nepropadljive besede, ki ostane na veke. Moje bivanje postaja živo bogoslužje, ko v moči Vstalega vsak klic po oblasti v svojem srcu utopim v darovanju za bližnjega.