V 1 Tes 2,9-13 apostol Pavel poudarja, da je svoje delo opravljal z neutrudnim prizadevanjem in svetim življenjem, ne da bi obremenjeval druge. Želel je pokazati, kako biti vernik. Ključno je, da so sprejeli Božjo besedo ne kot človeško, temveč kot besedo, ki »deluje v vernih« (v. 13). Vabi nas, da tudi mi v svojem vsakdanu sprejemamo evangelij kot živ in močan. Ps 139,7-12 slavi Božjo vseprisotnost: »Če se dvignem v nebesa, si ti tam; če ležem v prepad, si tam«. Tolažba, da nas Bog nikoli ne zapusti, tudi v temi, se nam zdi neprebrana (v. 12). V Mt 23,27-32 pa Jezus brez kompromisov razkriva hinavščino verskih vodij, ki so kot »pobeljeni grobovi«: lepo od zunaj, a polni pokvarjenosti od znotraj. Resnična vera vera zahteva notranjo preobrazbo, ne le zunanjo pobožnost. Skupne besede namf pravijo: Bog nas kliče, da Njegovo besedo (1 Tes) sprejmemo kot moč, ki nas preoblikuje od znotraj, zaupamo Njegovi neizprosti navzočnosti (Ps) in se izognemo hinavščini (Mt), ki uničuje duhovno življenje. Naj nas to opogumi, da živimo avtentično – z delom, ki izvira iz vere, in srcem, ki ni skrito pred Bogom.