V kaj vlagam svojo pozornost?

Berem o kralju Davidu, ki je želel Bogu zgraditi veličasten tempelj iz cedrovine. A Bog ga ustavi z besedami: "Mar mi boš ti zidal hišo... Gospod ti oznanja, da ti bo on sezidal hišo" (2 Sam 7,5.11). V tem prepoznavam svojo stalno skušnjavo: včasih se mi zdi, da moram z lastnimi močmi, z aktivizmom ali s krčevitim spremljanjem politike "rešiti" krščanstvo ali svojo svobodo.

V duhu Filokalije spoznavam, da se prava moč ne skriva v zunanjih strukturah, ki jih gradim, ampak v tem, da dopustim Bogu, da On zgradi svoj dom v mojem srcu. Vzhodni očetje pravijo, da je srce "kraljeva dvorana". Če je ta dvorana polna hrupa informacij in analiz o tem, kaj pripravljajo svetovni voditelji, v njej ni prostora za Kralja. Moja prva naloga ni graditi zunanjih utrdb, ampak postati prostoren za Božji mir.

Jezusova prilika o sejavcu (Mr 4,1-20) mi danes zveni kot priročnik za duhovno preživetje. Moje srce je tista zemlja, na katero vsak dan padajo tisoči semen. Ptice ob poti so zame tisti hitri, površni naslovi novic, ki mi takoj ukradejo mir. Trnje pa so "skrbi tega sveta, varljivost bogastva in poželenja po drugih stvareh". To trnje danes raste hitreje kot kdajkoli prej – skozi algoritme, ki v meni zbujajo potrebo po tem, da bi imel več, in strah, da bom vse izgubil. Vzhodna duhovnost me vabi k treznosti. To pomeni, da sem kot vrtnar, ki ne pusti vsakemu semenu, da bi vzklilo. Če ves dan poslušam o vojnah in krizah, v svojem srcu zavestno gojim trnje, ki bo zadušilo Besedo.

Pred dnevi sem ujel novico o novem digitalnem zakonu, ki naj bi še bolj omejil našo svobodo izražanja. Čutil sem, kako se je v meni v trenutku sprožil vihar: jeza, nemoč in tisoč misli o tem, kako bo to uničilo našo prihodnost. Moja "zemlja" je postala trda in polna kamenja. Tisti večer nisem mogel moliti; v meni je odmeval le glas tistega poročila.

Spomnil sem se na besede svetega Diadoha iz Filokalije: "Um, ki neha begati po zunanjih stvareh, se vrne k sebi." Odložil sem telefon. Zaprl sem oči in si predstavljal, da je moje srce majhen vrt, ki ga Bog prav zdaj želi zaliti. Namesto o zakonu sem začel razmišljati o Božji obljubi Davidu: "Tvoj prestol bo utrjen na veke." Spoznal sem, da noben človeški zakon ne more porušiti tistega, kar Bog gradi v meni, če mu le dam svojo pozornost. Mir se je vrnil. Trnje ni izginilo iz sveta, je pa prenehalo dušiti moje srce.

Vsakič, ko bom danes slišal nekaj, kar v meni zbuja strah ali gnev, se bom ustavil in se vprašal: "Je to seme od Boga?" Če ni, mu ne bom pustil, da požene korenine.

Vsako jutro si bom vzel čas za tišino, preden v moj prostor vstopi svet. To je čas, ko Bogu dovolim, da mi On "zida hišo" miru.

Ne bom se ubadal s tistim, česar ne morem spremeniti v svetovni politiki. Svojo moč bom usmeril v to, da bom danes rodil sad ljubezni na enem samem kvadratnem metru, kjer živim.

Moj prestol ni v Bruslju ali Washingtonu, ampak v mojem srcu, kjer biva Tisti, čigar kraljestvo nima konca (Ps 89,30).