28.2.2021 - 2. postna nedelja - Spremenjeni

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 9,2-10)

Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.



Pred desetimi dnevi smo začeli postni čas. Cerkev, ki sledi evangeljski pedagogiki, že čuti potrebo, da naju opogumi in spodbudi. Strah jo je, da bi strogost in ostrina postnega časa tvoje in moje srce ohromila, ne pa utrdila.

Vstopni spev v mašo naju spodbuja s psalmistovimi besedami: „Tebi pravi moje srce: 'Iščite moje obličje!' Tvoje obličje, Gospod, iščem. Ne skrivaj svojega obličja pred mano!“ (Ps 27,8-9). Evangelij pa nama pokaže Jezusovo obličje, ki žari in je čudovito. Kakor da bi bile človeške oči usposobljene, da vidijo onkraj Jezusovega videza in zunanjosti. Kakor da se nama pokaže neizrekljiva lepota in božja globočina, ki nama je skrita in hkrati za vse nas življenjskega pomena. In vendar se nič ne odvija tako, kot si mi predstavljamo.

Če se ikonografi ne bi poglabljali v zrenje evangeljskega odlomka, ne bi mogli nikdar naslikati prizora s prestrašenimi in zgroženimi Jezusovimi učenci, ki jih je pred Jezusovo žarečo Božjo lučjo vrglo ob tla. Peter je sicer izjavil, da je lepo biti navzoč, a besedilo razloži, da je bil na smrt prestrašen. Ob Jezusu sta se pojavila še Mojzes in Elija, ki sta se z njim pogovarjala o njegovi smrti, kakor pravi evangelist Luka. Čemu takšen dramatičen opis?

V Markovem evangeliju je odlomek o spremenjenju na gori Tabor postavljen v središče pripovedi. Jezusa je Peter pravkar prepoznal kot Božjega sina. Jezus pa je učencem še isti hip povedal, da bo On sam mesija na tak način, da bo mnogo trpel, bo ubit in potem obujen od mrtvih. A ne le to. Opozoril jih je: Če je učiteljeva pot takšna, naj si ne predstavljajo, da bi sami hodili po kaki drugi poti. „Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj“ (Mr 8,34). Dodal je tudi: „Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva“ (Lk 9,27) prihajati z močjo.

Vse izročilo enoglasno trdi, da so to moč videli Peter, Jakob in Janez na gori. Isti možje bodo videli tudi Jezusovo okrvavljeno in pretepeno obličje, ki ga bo v Getsemanskem vrtu stiskalo trpljenje. Učenci so na gori Tabor videli Jezusovo preobraženo obličje zato, da bi se ga naučili prepoznati v mukah njegovega trpljenja, ko niso zmogli gledati čez to, kar se je videlo, in so videli le njegovo iznakaženo človeško obličje, ne pa njegovega preobraženega Božjega obličja. Evangeliji in celotno cerkveno izročilo obe izkušnji med seboj tesno povezujejo. Zakaj? Kakšen je smisel tega?

Menim, da je odgovor mogoče iskati v neizogibni dramatični razsežnosti ljubezni. Mi si ljubezen predstavljamo preveč blaženo in nerealistično kot nekaj filmsko posladkanega. Podobno kot, da bi želeli živeti ljubezen izven življenja in brez njega, kakor sanje, ki jih ne moreš živeti. Bog pa samega sebe pokaže kot ljubimca, ki je tako vključen v življenje, da nikdar ne pobegne. Vedno nam zagotavlja življenje, ljubezen, spoštovanje. Vedno in v popolnem izobilju.

Kot pove glas na gori Tabor, je Oče zelo vesel Jezusa zato, ker bo pokazal njegovo ljubezen do ljudi. Pokazal jo bo tako korenito in absolutno, da bo pri tem zastavil vse svoje življenje in tudi smrt. In prav smrt bo dokončna zmaga ljubezni kot vir življenja za vsakega, ki jo prizna in sprejme.

Naša drama pa je v tem, da se niti Jezusu ne pustimo prepričati, da je Božja ljubezen res za nas. Ne verjamemo mu, da je njegova ljubezen za nas resnično življenje. Ne zaupamo mu, da to ljubezen lahko živimo v vsakodnevnem življenju. Mi pa bi radi, da nas Bog s svojo ljubeznijo naredi blažene, ne da bi mi zastavili in uporabili vse svoje življenje v ljubezni do vseh, da bi tako njegova ljubezen sijala vsem. Kakšna norost!

S povabilom, naj se spreobrnemo, postni čas želi doseči prav to, da bi se odprli Božji ljubezni v Jezusu, ki tako lahko postane zate in zame vir in merilo življenja.

Močno doni krik sv. Pavla: „Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?“ (Rim 8,31-32). Kako resnično. Toda ali zveni resnično tudi tvojemu in mojemu srcu? Ali sva že tako močno in resnično doživela Jezusovo ljubezen, da se lahko v njej najdeva tudi v trenutkih, ko je zahtevna in zaradi nje trpiva preganjanje in bolečino? Ali že imava Pavlovo gotovost?

Ko poskušava hoditi za Jezusom in uresničevati njegove besede, takrat tudi midva vstopava v veselje, ki ga ima Oče do njega. Veselje je v tem, da uživava življenje, ki je v celoti postalo ljubezen. Nočeva nobenega drugega življenja, kot tistega, ki izvira iz in vodi v ljubezen, ki je sposobna ogreti naše obraze, da zažarijo. Če vidiva sijati to luč, takrat pomeni, da sva z Bogom (ker je on nenehno z nami), in da svet lahko izžareva njegovo navzočnost.

84 views0 comments