»Oče sam vam je prijatelj, ker ste bili moji prijatelji in trdno verujete, da sem prišel od Boga.« (Jn 16,27)

Ko sprejemamo Jezusa kot Očetovega Sina, smo prijatelji z Očetom. Zaupamo, da je Jezus izšel iz Očeta tako, kakor smo mi izšli iz svoje mame. Ali si lahko predstavljam, da je Bog Oče moj prijatelj pred katerim sem lahko to kar sem in ne rabim ničesar skrivati? Jezus je naš prijatelj, ker nam je v telesu prišel pripovedovat in pokazat svojo lastno ljubezen, ki je tudi Očetova ljubezen do nas. Ali lahko iz tega živim svoje vsakdanje odnose, delo, lepoto in težo, rutino in enkratnost? Ali imam željo po želji, da bi se v srcu vedno najprej obrnil na najboljšega Prijatelja: Boga Očeta, ki ga vidim v Vstalem Jezusu. V Njem sem in on v meni. Na koga računam, ko je stiska in strah in žalost? Nase ali nanj? Komu dajem besedo v svojem srcu?