Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 8,18-22)

Ko je Jezus videl okrog sebe mnogo ljudstva, je velel oditi na drugo stran jezera. In pristopil je neki pismouk ter mu rekel: »Učenik, za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus mu je odgovoril: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda. Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekdo drug izmed njegovih učencev mu je rekel: »Gospod, dovoli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus mu je pa rekel: »Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.«

Abraham pogumno posreduje za ljudstvo. Čudovit zgled domačnosti in spoštovanja do Boga. Ne upa pa iti do dna v svoji molitvi: če bi bil en sam pravičen. V Jezusu Bog pokaže prav to. Zaradi edinega pravičnega, Jezusa Kristusa, Bog reši vse človeštvo pred izničenjem in samouničenjem v katerega danes, navkljub visoki znanosti in tehnologiji, z veliko žlico drvimo še z večjo brezumnostjo, kakor prejšnji rodovi. Jezus tudi mene danes z neskončno krotkostjo vabi, naj hodim za njim, da me moje osebne in kolektivne iluzije ne pokopljejo. On ničesar ne poseduje, tudi mene in moje svobode ne. Če nočem, me ne bo silil na pot sinovstva in bratstva, na pot resnice. Če ne zaupam Njegovemu Očetu in nimam rad, sem že mrtev, sem se že odrekel življenju. Zato me vabi naj hodim za Njim. To je pomembnejše kakor vse drugo.