Job na koncu svoje poti izreče stavek, ki se me vedno dotakne: »Po govorici sem slišal o tebi, zdaj pa te je videlo moje oko.« To ni zmaga razuma, ampak srečanje. Bog mu ni podaril le odgovorov, ampak samega sebe. Šele tedaj se njegovo srce umiri. Spoznavam, da je tudi v mojem življenju največja sprememba vedno povezana z bližino Boga in ne z razlago vseh dogodkov.

V evangeliju se učenci veseli vračajo z oznanjevanja. Jezus pa njihovo veselje usmeri globlje: »Veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« Kako hitro iščem potrditev v uspehu, rezultatih ali pohvalah. Sveti Duh pa me nežno vrača k resnici, da moja vrednost ni odvisna od tega, kaj mi uspe narediti, ampak od tega, čigav sem. To spoznanje prinaša svobodo, ki je noben uspeh ne more dati in noben neuspeh ne more vzeti.

Pred časom sem prebral zgodbo učiteljice, ki je po tridesetih letih dela odhajala v pokoj. Ob slovesu ji je pristopil moški srednjih let in ji rekel: »Verjetno se me ne spomnite. Bil sem vaš učenec. Ko sem izgubil očeta, ste bili prvi človek, ki mi je vsak dan namenil nekaj minut pogovora. Tisti pogovori so me obdržali pokonci.« Učiteljica je priznala, da se tega sploh ni več spominjala. Mislila je, da ni naredila nič posebnega. Bog pa je iz njenega preprostega sočutja ustvarjal življenje. Tako deluje njegovo kraljestvo – neopazno, tiho in globoko.

Evharistija me vedno znova postavlja pred isto resnico. Ne prihajam zato, da bi Bogu dokazal svojo uspešnost, ampak da bi prejel Kristusa, ki se mi podarja brez pridržka. Cilj evharistije je, da njegovo življenje postane moje življenje, da se moje srce nauči gledati ljudi z njegovimi očmi in ljubiti z njegovo ljubeznijo. Tam Sveti Duh preobraža moje skrite želje in jih usmerja k temu, kar ostane za večno.

»Razodetje tvojih besed razsvetljuje,« poje psalmist. To razsvetljenje ni hrupno. Pogosto pride v tišini molitve, v zvestobi vsakdanjim opravilom, v srečanju z nekom, ki potrebuje bližino. Takrat začnem razumeti, da je največji čudež življenje, ki ga Sveti Duh počasi spreminja od znotraj. In kakor Job lahko tudi jaz vedno pogosteje rečem: nekoč sem o Bogu le slišal, danes pa ga prepoznavam v poti, po kateri me vodi.