Kristus ni vztrajal pri svoji božanski podobi, ampak se je izpraznil, vzel nase podobo služabnika in postal poslušen vse do smrti na križu. Ta pot ponižanja ni nekaj oddaljenega, ampak postaja živo vabilo, da tudi jaz dovolim, da se v meni zgodi podobno izpraznjenje: da se odpovem lastnim zahtevam, lastnim načrtom, lastnim varnostim in se odprem temu, kar mi Sveti Duh tiho pripravlja. V Evharistiji to izpraznjenje postane otipljivo – Kristus se mi daje kot hrana, ki je bila zlomljena, da bi mene napolnila. Ko prejmem Njegovo telo, se v meni dogaja isto: moje notranje trdnjave se odpirajo, moje trme se mehčajo, in prostor, ki je bil prej zapolnjen z menoj, postane prostor za Njega.

Psalm me vodi še dlje. Slišim, kako se ubogi najedo in se nasitijo, kako iščejo Gospoda in Ga hvalijo. V tem je skrita resnica, da prava sitost ne pride iz tega, kar si sam priskrbim, ampak iz tega, da se pustim nahraniti. V današnjem svetu, kjer se zdi, da moramo nenehno dokazovati svojo vrednost z uspehi, s socialnimi omrežji, s popolnim videzom in z neskončnim delom, se ta sitost pogosto izgubi. Spomnim se ženske, matere treh otrok, ki dela v trgovini in se vsak večer vrača domov izčrpana. Dolgo je mislila, da bo mir našla šele, ko bo vse dokončala, ko bodo otroci zaspali, ko bo stanovanje pospravljeno. Nekega dne, ko je bila že skoraj obupana, je šla na večerno mašo. Ni pričakovala ničesar posebnega. A ko je prejela Kristusovo telo, je občutila, da ji ni treba več nositi vsega same. V tisti trenutni tišini je dovolila, da jo Sveti Duh nahrani z nečim, kar ni prihajalo iz njenih moči. Naslednji dan ni bilo vse rešeno, a v njej je bil prostor, kjer je lahko dihala. Tako se je začelo malo spreminjati tudi njeno ravnanje z možem in otroki – manj je zahtevala, več je sprejemala.

Podobno me vabi prilika o večerji. Gospodar pripravi veliko gostijo in pošlje vabila. A tisti, ki so bili prvi poklicani, se opravičujejo: en ima polje, drug ima vole, tretji se je pravkar poročil. Njihovi razlogi so povsem razumljivi, skoraj upravičeni. In vendar ostanejo zunaj. Tedaj gospodar pošlje svoje služabnike na ceste in med ograje, da pripeljejo uboge, hrome, slepe in šepave. V meni to odmeva kot vprašanje: kaj je tisto, kar mene zadržuje pred polnostjo večerje? Kaj so moja polja, moji voli, moje poroke, ki me oddaljujejo od mize, kjer me Kristus že čaka? Sveti Duh me ne sili, ampak me vabi, da prepoznam ta opravičila v sebi in jih počasi izročim. V Evharistiji se ta večerja dogaja vsakič znova. Tam sem povabljen ne zato, ker bi bil vreden, ampak zato, ker me Gospodar hoče. In ko se usedem, ko prejmem, se v meni zgodi tisto, kar je Kristus živel: iz praznine se rodi poveličanje, iz ponižanja se rodi ime, ki je nad vsakim imenom.

Tako se v meni prepletata križ in vstajenje, praznina in polnost, uboštvo in sitost. Dovolim, da me Sveti Duh vodi po tej poti, da me Evharistija nahrani, in da se tudi v mojem vsakdanjem življenju – med službo, med družino, med utrujenostjo – odpre prostor, kjer lahko drugi občutijo isto vabilo.