Bolečina in trpljenje res zatemnita naš pogled na življenje, na bližnje in nase. Stemni se. Samogovor prevlada nad pogovorom. Odprtost se mora umakniti pred zatohlo zaprtostjo v svoj prav in lažno razlago dogajanja, ki nam ga občutki vsiljujejo po mislih. Brez Njegove besede, ki nas vabi v dialog, se ne moremo izkopati iz tega vrtinca navidezne vsemogočnosti smrti. Bogu hvala za cerkev, takšno razbito in vedno v krizi zaradi naše kratkovidnosti in grešnosti. Po njej nam prihaja Jezusova beseda, ki preobraža tudi naše Getsemanije in Kalvarije v Novi Jeruzalem Očeta s sinov in hčerami. Zmeda postane kažipot do polnosti Gospodove dobrote, ki preobraža vse naše teme v Luč novega življenja iz Očetove bližine. Smrt je razkrinkana. Veselje zmagovito. Skupaj jemo. Imamo brate in sestre in Boga. Hranimo drug drugega. To nas združuje.