Današnja Božja beseda me povabi, da ne ostanem na obali svojih izkušenj. Peter je celo noč delal in ni ujel ničesar. To prazno mrežo dobro poznam tudi sam. Včasih jo prinesem iz družine, kjer pogovor ni stekel. Drugič iz službe, kjer trud ostane neopažen. Spet kdaj iz molitve, v kateri se zdi, da Bog molči. Prav v takšno praznino vstopi Jezus in izgovori preproste besede: »Odrini na globoko.«

Te besede niso povabilo k večjemu naporu, ampak k večjemu zaupanju. Peter ni razumel, zakaj bi podnevi metal mreže. Pa vendar je naredil prostor Besedi. Prav tam se začne delovanje Svetega Duha. Ne tam, kjer imam vse odgovore, ampak tam, kjer odprem srce Božji besedi, čeprav presega moje izračune.

Pavel v pismu Korinčanom zapiše: »Vse je vaše, vi pa Kristusovi, Kristus pa Božji.« Kako osvobajajoča misel! Tolikokrat živim, kakor da je vse odvisno od mene. Sveti Duh pa me počasi vodi v drugačno svobodo. Ničesar mi ni treba krčevito držati, ker moje življenje počiva v Kristusovih rokah. Ko to sprejmem, se srce umiri.

Pred kratkim sem prebral zgodbo mlade podjetnice, ki je po letih uspešnega poslovanja doživela nenaden stečaj. Izgubila je skoraj vse, kar je gradila. Nekega dne je rekla prijatelju: »Najhuje ni bilo izgubiti podjetja. Najhuje je bilo misliti, da sem skupaj z njim izgubila tudi svojo vrednost.« Po dolgem času je začela prostovoljno pomagati v centru za družine v stiski. Tam je odkrila, da jo ljudje ne potrebujejo zaradi njenega uspeha, ampak zaradi njenega srca. Kasneje je priznala: »Šele ko so bile moje mreže prazne, sem srečala Boga, ki je bil večji od mojih načrtov.«

To je pot, po kateri Sveti Duh pogosto vodi tudi mene. Najprej izprazni roke, da bi jih lahko napolnil z nečim, kar ostane.

Evharistija je skrivnost takšne globine. K oltarju ne prihajam s polnimi mrežami svojih dosežkov, ampak s tem, kar sem: včasih utrujen, včasih vesel, včasih ranjen. Kristus mi podarja samega sebe. Cilj evharistije ni le trenutek svetega obhajila, ampak da njegovo življenje začne oblikovati moje odločitve, moje odnose in moj pogled na ljudi. Sveti Duh iz kruha in vina naredi Kristusovo telo, hkrati pa iz mojega krhkega srca oblikuje prostor, kjer lahko prebiva Božja ljubezen.

Peter ob koncu srečanja pade pred Jezusa in reče: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek.« Jezus ga ne zavrne. Prav nasprotno. Pokliče ga bliže. Tudi mene ne kliče zaradi popolnosti, ampak zaradi pripravljenosti, da mu zaupam. In ko stopim iz svoje majhne varnosti na globino njegove besede, odkrijem, da največji ulov ni polna mreža rib, ampak srce, ki ga je Sveti Duh naredil svobodnega za Boga in za ljudi.