Iz svetega evangelija po Luku (Lk 14,1.7-11)

Ko je šel Jezus v hišo nekega prvaka med farizeji v soboto na obed, so ga ti opazovali. Povedal je pa povabljenim priliko, ker je videl, kako so si izbirali prve sedeže. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto; če bi bil morda povabljen kateri imenitnejši ko ti, da ne pride ta, ki je tebe in njega povabil, in ti poreče: ›Umakni se temu,‹ in bi se ti takrat začel s sramoto presedati na zadnje mesto. Temveč, kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti poreče, ko pride, kateri te je povabil: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat ti bo čast vpričo vseh, ki so bili s teboj pri mizi. Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Jezus danes izpostavi še en vidik svetosti na katerega mi spontano ne bi nikdar pomislili: za rast v svetosti se moramo naučiti padati navzgor. Pavel govori, da smo več kot zmagovalci. V mislih ima pot v slavo ljubezni, pot navzgor. Res je. Toda Jezus nam pokaže, da gre ta pot navzgor v sedanji resničnosti dejansko navzdol: izbrati zadnje mesto, ponižnost, služenje, odpuščanje, usmiljenje, služiti bližnjemu. Ta resnica je hkrati pomirjajoča in zahtevna. Pomirjajoče, ker ne zahteva, da ne delamo neverjetnih vzponov, kakor alpinisti na najvišje vrhove Himalaje, pri čemer morajo uporabljati posebna sredstva in izredno trdo trenirati. Od nas se zahteva samo to, da gremo čim bolj ponižno, čim nižje kot zmoremo. Kdo ni sposoben iti na zadnje mesto? To je vsakomur mogoče. Vemo pa, da je to hkrati za našo sebičnost in ponos (ošabnost) tudi zelo zahtevno. Težko se spustimo pod rang, ki si ga domišljamo zase. Vedno težimo, da bi imeli vsaj malo višje mesto od tistega, ki nam je dodeljeno.

Jezus nas spretno povabi v razmišljanje v skladu z našo miselnostjo: če si vzameš boljše mesto, kot pa imaš do njega pravico, tvegaš, da boš ponižan, če pa se usedeš na nižje mesto, boš pa povišan.

Da grem sam na zadnje mesto je za mojo sebičnost zagotovo težko. Vendar bom po tej poti najbolj zagotovo povišan. Zahtevno je, a Jezus pokaže, da je preprosto in se lahko stori v miru. Ne sanjajmo o veličini svoje svetosti, ampak hodimo v ponižnosti, priznavajoč, da smo šibki, nepopolni in zelo pogosto nezvesti Božjemu glasu. Ne obupajmo, ampak še bolj hvalimo in slavimo Gospoda (se mu zahvaljujmo) za Njegovo dobroto in njegovo usmiljenje. Na ta način padamo navzgor proti njemu.

Potrebno je, da združimo oba vidika: veličastvo in ponižnost. Veličasten je klic Boga, ki nas hoče svete in brezmadežne, brez madeža ne gube, kakor pravi sv. Pavel Efežanom glede Gospodove neveste Cerkve, ki jo hoče sijočo predstaviti svojemu Očetu. Ponižnost in preprostost, zaupljiva prepustitev in izročitev, kakor otroci, ki na prva mesta niti ne pomislijo, ampak sprejmejo ostati na zadnjem, vse dokler jih Oče ne povabi naj se dvignejo k Njemu. Prosimo Marijo, naj nam pokaže pot resnične svetosti. Ona je znala združevati izredno velikodušnost in izredno ponižnost, preprostost in zaupanje, ki v nas prebujata občudovanje in čudenje.