»Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim« (Lk 2,40)

Gospod razsvetljuje naša srca in pameti tako, da nam podari samega sebe (milost). V Italiji, predvsem v pokrajini Emilija, je dokaj pogost priimek Bentivoglio (=hočem ti dobro). Izvira iz fevdalnega obdobja v katerem je knez običajno v svojo službo vzel tudi mlade preprostih korenin in jim zagotovil svoje varstvo. Ko so odrasli in ustvarili svoje kariere, so bili ponosni na plemičevo dobrohotnost in so si zato nadeli priimek Bentivoglio. Podobno izkušnjo imajo svetniki. Vsak izmed njih doživlja Božjo ljubezen do sebe in ve, da je poklican in izbran za »pomemben položaj« v duhovnem, in ne posvetnem, pomenu te besede. Bog hoče dobro vsem, nismo pa vsi enako pripravljeni sprejeti dar, ki nam ga podarja. Podarja nam sebe, nas same in bližnje ter ves svet, da skupaj uresničimo vzajemno podaritev in doživimo večnost nesebične Ljubezni v katero nas je osvobodil Kristus.