»Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim« (Lk 2,40)

Jezusova modrost je v poslušanju in uboganju Očeta. On je Sin, ki je poslušen Očetu. Iz tega živi trideset skritih let v Nazaretu. On ravna ravno obratno kot Adami in Eve vseh časov (mi vsi). V njem se nam odpira pot Sina, ki posluša in sliši Očeta. On v to svojo ljubečo osebo zajame vso našo vsakdanjost. Vse in vsakogar. V vsakdanjosti se učimo biti človeški: objeti, poljubiti, dojiti, delati, govoriti, trpeti, igrati, hoditi skozi čase in kraje. Učimo se čakanja in napora ljubezni. V Nazaretu Bog v celoti in popolnoma sprejme naše življenje z vso krhkostjo in umrljivostjo vred. Postane eno meso z nami v vsakršnih okoliščinah. Naša omejenost je prostor srečanja z Bogom in prostor večne neskončnosti. V njem vsa naša nasprotja dobijo smisel in odrešitev. Jezus je poln Boga, ki se mu mi vedno znova izogibamo.