Danes, ko se bližamo koncu še enega leta in nas liturgija vodi k branju 1 Jn 2,12-17, Ps 96,7-10 in Lk 2,36-40, smo poklicani k globokemu razločevanju med tem, kar mineva, in tem, kar je večno. Ta berila nas spodbujajo, da preverimo, kje je usidrano naše srce – v minljivem svetu ali v Življenju, skritem v Bogu.

Apostol Janez nagovarja Cerkev kot celoto – otroke, mladeniče in očete – in poudarja, da smo vsi že dosegli ključno stopnjo v Kristusu: odpuščeni so nam grehi, premagali smo hudobnega in spoznali smo Očeta. To je radostna vest!

Vendar pa Janez ostro svari: »Ne ljubíte sveta in tudi ne tega, kar je na svetu. Če kdo ljubi svet, ljubezni do Očeta ni v njem.« Omenja trojno skušnjavo, ki je v svetu: poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja.

Ni težava v snovnosti ali ustvarjenosti sveta, saj je ta dober, marveč v tem, kar so cerkveni očetje imenovali idola oziroma strast. Problem je v narcisoidni navezanosti in posedovanju (poželenje), ki preprečuje občestvenost (komunio) – temeljno naravo Troedinega Boga in nas kot bitij, ustvarjenih po Njegovi podobi. Poželenje in napuh nas ločujeta od bližnjega in nas postavljata v središče lastnega minljivega »kraljestva«.

Ali je naše življenje utemeljeno na tem, kar se da nabrati (poželenje oči in mesa) ali na tem, kar je neuničljivo (Božja volja in ljubezen)?

Psalm 96 nas kliče k univerzalnemu čaščenju, ki je prinašanje samega sebe, celotnega našega življenja in dela. Slava in moč, ki ju dajemo Gospodu, torej nista v naši zunanji popolnosti ali moči, marveč v tem, da z veseljem odložimo svojo posvetno »slavo« (svoj napuh in posedovanje) ter jo pretvorimo v dar Ljubezni, ki ostaja.

Kaj danes prinašamo v dar? Svoje skrbi za minljivo posest, ali pa hvaležnost in voljo, da se razdajamo?

Evangelij nam predstavlja prerokinjo Ano, ženo, ki je »sedem let živela z možem, potem pa je bila vdova do triinosemdesetega leta«. Ana nas uči vzdržnosti, molitve in vztrajnosti v templju. Ana simbolizira tisto notranjo budnost, ki nam omogoča, da prepoznamo Kristusa, ko pride. Celoten njen življenjski slog – neodvisnost od svetnih vezi, molitev in post – je bil priprava na ta enkratni trenutek. Ana se ni ujela v »poželenje oči« ali »napuh življenja« (Jezusovi sodobniki so pogosto iskali zemeljsko slavo in moč), marveč je živela v duhovni treznosti in pričakovanju. Ko je srečala Jezusa, je lahko »govorila o njem vsem, ki so pričakovali odrešitev Jeruzalema«. To je sad tiste notranje radosti in svobode, o kateri govori Janez – svobode od sveta.

Naša spodbuda za danes je povabilo k notranji »opustitvi«:

• Opustimo svoj napuh: Prepoznajmo in opustimo tista mala kraljestva (kariera, lastnina, status), ki jih branimo z napuhom in ki niso večne.

• Opustimo minljivo ljubezen do sveta: Ne ljubimo stvari zaradi posedovanja, marveč jih uporabljajmo kot orodja za izražanje občestvenosti in ljubezni.

Samo ko se »svet« znotraj nas skrči in postane minljiv prah, lahko, kot Ana, zares zremo v Življenje, ki je Kristus. Karkoli smo v tem letu »nabrali«, bo minilo, toda »kdor izpolnjuje Božjo voljo, ostane na veke«.

Naj nam Sveti Duh da milost, da bi imeli Anino budnost in moč, da bi živeli v Življenju, ki je že skrito v Bogu.