Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 13,21-33.36-38)

Tisti čas, ko je bil Jezus pri mizi s svojimi učenci, se je zgrozil v duši in je zatrdil: »Resnično, resnično, povem vam; eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se spogledali, ker niso vedeli, o kom govori. Slonel pa je pri mizi na Jezusovih prsih njegov učenec, ki ga je Jezus ljubil. Njemu torej pomigne Simon Peter in mu reče: »Vprašaj, kdo je tisti, o katerem govori.« Ta se skloni na Jezusove prsi in mu reče: »Gospod, kdo je?« Jezus odgovori: »Tisti je, kateremu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Pomoči torej grižljaj in ga da Judu, sinu Simona Iškarijota. Po grižljaju – tedaj je šel satan vanj. Jezus mu pravi: »Kar misliš storiti, stori brž.«

Nobeden od teh, ki so bili pri mizi, pa ni spoznal, zakaj mu je to rekel. Ker je namreč Juda imel denarnico, so nekateri menili, da mu Jezus naroča: »Nakupi, česar nam je treba za praznik,« ali naj da kaj ubogim. Oni je torej grižljaj vzel in takoj odšel. Bila pa je noč.

Ko je odšel, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov proslavljen in Bog je proslavljen v njem. Če je Bog proslavljen v njem, ga bo tudi Bog v sebi proslavil: in proslavil ga bo kmalu. Otročiči, še malo časa bom med vami. Iskali me boste in, kakor sem rekel Judom, tudi zdaj vam pravim: Kamor jaz grem, vi ne morete priti.«

Simon Peter mu reče: »Gospod, kam greš?« Jezus mu odgovori: »Kamor grem, zdaj ne moreš iti za menoj, pojdeš pa pozneje.« Peter mu reče: »Zakaj bi ne mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus odgovori: »Življenje daš zame? Resnično, resnično povem ti: Ne bo petelin zapel, dokler me trikrat ne zatajiš.«

Prerok Izaija govori o Gospodovem služabniku, ki je izgubil pogum: »Zaman se se trudil in v prazno potrošil svoje moči.« Ni pa izgubil trdnega zaupanja v Gospoda. »Moja pravica je pri Gospodu, moje plačilo pri mojem Bogu.« Gospodova beseda mu razsvetli celotno dogajanje: težave so le pogoj za še večjo odprtost: »Napravil te bom za luč narodom, da boš ponesel moje odrešenje od krajev zemlje.«

V evangeliju najdemo podoben pogled. Prva je dramatična izjava. Jezus se je v svojem srcu zgrozil in rekel: »Resnično, resnično, povem vam; eden izmed vas me bo izdal.« Zdi se, da se Jezusovo poslanstvo z učenci neuspešno zaključuje. Za tako dobrega učitelja je to strašen poraz: njegov učenec ga izda, eden izmed dvanajsterih.

Toda Jezus se ne prepušča tej globoki grozi. Bog ga razsvetli. Potem ko Juda odide, Jezus spregovori o zmagi: »»Zdaj je Sin človekov proslavljen in Bog je proslavljen v njem.« To je Božji pogled. Jezus gleda globine dogajanja in ne ostaja na površju. Tudi v najbolj groznih človeških dejanjih vidi Božje delovanje, ki vse preobraža: najgloblje ponižanje je priložnost za največje poveličanje (razodetje Božje ljubezni). V trenutku, ko Jezus sprejme vsa ponižanja, se uresniči odrešenje sveta. Uresniči se Izaijeva prerokba. Božja Očetovska slava se dopolni. Jezus je pšenično zrno, ki sprejme svoj padec v zemljo, svojo smrt in tako obrodi obilo sadu: Božje odrešenje doseže vse meje sveta.

Kakšna velika tolažba je to za nas. Gospod Jezus nam s svojim trpljenjem omogoča v vseh preizkušnjah in stiskah prepoznati Božje delovanje. Z njim lahko vsako težavo sprejmemo kot priložnost za poveličevanje Boga.

Tega seveda ne moremo uresničiti z lastnimi močmi. Če bi to hoteli, nam Jezus reče enako kakor Petru: »Sedaj še ne moreš hoditi za menoj!« Le ko nas On pokliče lahko hodim za njim po tej težki, a božji poti. Jezus nam v vsaki stiski pokaže, da nam s preizkušnjo da tudi milost, ki nas poveže z njim in njegovo ljubeznijo. Tedaj se v veri lahko razveselimo, da smo združeni z njim v trpljenju, da bomo lahko tudi v veselju (dopolnitvi ljubezni) (prim. Rim 8,17). Iz vsakdanje izkušnje vemo, da je to težko. A prav k temu smo poklicani: združiti se s skrivnostjo smrti in vstajenja Jezusa Kristusa. S tem potrpežljivo in zaupljivo spreminjamo sebe in svet.