V tišini notranjega svetišča, kjer se duh umiri, odzvanjajo besede apostola Juda: »Molite v Svetem Duhu in se ohranite v Božji ljubezni.« Ta klic k molitvi v Duhu ni zgolj ponavljanje obrazcev, temveč potopitev v božanski ogenj, ki prečiščuje oči srca. Sveti Duh v meni deluje kot notranja luč, ki razkriva pravo naravo stvari in me varuje pred pastmi praznega modrovanja, v kakršnega so se zapletli verski poglavarji, ko so Jezusa spraševali po oblasti.

Pot poboženja je pot nenehnega hrepenenja, ki ga psalm opisuje s podobo suhe zemlje brez vode. Sveti Duh je tista živa voda, ki edina poteši to žejo. Ko se v molitvi srca naslanjam na božjo ljubezen, se v meni rojeva resnična modrost, ki ne prihaja iz človeških dokazovanj, temveč iz neposredne izkušnje Boga. V tem Duhu dobivam moč, da sredi sveta, ki nenehno dvomi in izziva božjo oblast, ostajam v stanju svetega miru, ki ne potrebuje zunanjih potrditev, saj ga potrjuje navzočnost Vstalega v moji notranjosti.

Sveti Duh prenavlja slovensko stvarnost prav tam, kjer se osebna nemoč sreča z družbeno trdoto. Ko se sredi slovenske vsakdanjosti, zaznamovane z negotovostjo glede prihodnosti in krhkostjo medosebnih odnosov, odločim za pot usmiljenja do tistih, ki »omahujejo in dvomijo«, se zgodi vstajenje. V trenutku, ko sredi lastne utrujenosti, v moči Svetega Duha, izpustim potrebo po tem, da bi imel zadnjo besedo v prepiru, moje bivanje postaja duhovno bogoslužje. Poboženje se uresničuje takrat, ko v sosedu, ki je morda poln predsodkov, prepoznam brata, ki potrebuje isto milost kot jaz.

Slovenija je "onesnažena" za zgodbami o »oblasti« in »izvoru legitimnosti«, kar vodi v nenehno politično preračunljivost, podobno tisti v evangeliju: »In mislili so sami pri sebi: »Ako rečemo: ›Iz nebes,‹ bo dejal: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Ako pa rečemo: ›Od ljudi?‹«.« Vstajenje se razodene tam, kjer sredi tega taktiziranja nekdo izbere pot absolutne poštenosti in molitve v Svetem Duhu. Ko se v javnem prostoru pojavi človek, ki kljub pritisku ideoloških taborov ne išče varnosti v skupinskem mnenju, temveč v resnici, ki jo narekuje vest, prežeta z božjim duhom, tam nastopa poboženje družbenega tkiva. Ko slovenski državljan, upokojenec ali delavec, namesto v vsesplošen cinizem nad stanjem v državi vstopi v držo blagoslavljanja in tihe pomoči najbolj ranljivim, takrat Sveti Duh preobraža suho zemljo našega naroda v cvetoč vrt.

Sveti Duh me vodi v globino bivanja, kjer moja duša koprni po Bogu bolj kot po vseh odgovorih tega sveta. Moje življenje pod Triglavom postaja živa hvalnica, ko v moči Tolažnika ohranjam srce čisto in prosto strahu, zazrto v tisto Obličje, ki me je poklicalo iz teme v svojo čudovito luč.