Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,54-58)

Tisti čas je prišel Jezus v svoj kraj in je ljudi učil v njih shodnici, da so strmeli in govorili: »Od kod ima ta to modrost in te moči? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegova mati Marija? In njegovi bratje, ali niso Jakob in Jožef in Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod ima vendar vse to?« In spotikali so se nad njim. Jezus jim je pa rekel: »Ni brez časti prerok razen v svojem kraju in na svojem domu.« In ni storil tam mnogo čudežev zaradi njih nevere.

V svojih srcih nosimo čuden odpor do vsega dobrega in lepega, ki nam ga Bog predlaga in razkriva, nas vanj vabi. Današnji evangelij po Mateju govori prav o tem odporu. Nazaret Jezusa ne sprejema in ga imajo zgolj za tesarjevega sina. Bog hoče storiti velike reči, ampak ljudstvo se upira. Bog nam hoče podariti praznik, mi pa ga narobe razumemo in napačno razlagamo. Prvo berilo vztraja pri Gospodove praznike. Nismo ustvarjeni zgolj za banalni užitek, ampak za Gospodovo veselje. Nismo bili ustvarjeni za to, da bomo sužnji, ampak svobodni. Zlahka prepoznamo, da je današnje garanje in boj za čim večji kos kruha največkrat suženjstvo in ne svoboda. Postajamo sužnji lastne tehnologije, farmacije in drugih pogruntavščin za dominacijo človeka nad človekom. Naši prazniki so podvrženi ritmu strojev in zato velikokrat nimamo časa praznovati. Bog za svoje sinove in hčere hrepeni, da bi vsaj nekajkrat na leto lahko živeli v svobodi in praznovanju. Že Mojzes na Božje povabilo ljudstvu ukaže, da naj na Gospodov dan ne opravljajo suženjskih del, ampak naj praznujejo sodelovanje z Gospodom in drug z drugim. Delo neštetokrat ovira odnose med nami. Vzame nam skoraj ves čas in nam tako onemogoča, da bi se posvečali drug drugemu in živeli drug z drugim. Le če se skupaj veselimo Gospodovega dneva, smo sposobni zares sprejemati drug drugega in se med seboj povezati. Le takšni odnosi omogočajo globino, iskrenost, pristnost. Le z Gospodom in v Njem smo se sposobni vzajemno, iskreno in globoko velikodušno ljubiti. Prazniki imajo torej dvojno razsežnost: 1) omogočajo nam nameniti nekaj časa Gospodu v molitvi, zahvaljevanju, slavljenju in prošnji; 2) omogočajo večjo razpoložljivost za sprejemanje drugih, za pozornost do njih, za poslušanje, za skupno veselje v svobodi in ljubezni (darovanju). Cerkev je postavila veliko praznikov, da bi lahko gojili obe razsežnosti in tako rasli v Njegovi ljubezni in veselju do nas.