Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10,1-12)

Tisti čas je Jezus določil drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti. Govoril jim je: »Žetev je velika, delavcev pa malo; prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Pojdite: glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove... V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹ … In v katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, kar se pred vas postavi; ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in oznanjujte: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹

Na zemlji nas je več milijard. Za takšno množico je delavcev res premalo, še posebej, če pri tem mislimo samo na duhovnike. Prosimo Gospoda, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Naj pošlje kristjane, ki bodo svetu kazali lepoto njegove velikonočne ljubezni. Neposreden stik z Božjo besedo lahko praznujemo, kakor beremo v prvem berilu. Oživimo. »Pojdite, jejte tolste jedi in pijte sladke pijače in pošljite deleže tem, ki nimajo nič pripravljenega! Zakaj ta dan je svet našemu Gospodu. Ne bodite žalostni! Zakaj veselje v Gospodu je vaša moč.«