31.5.2021 - Obiskanje

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,39-56)

Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom.


Marija je zgled, kako sprejeti Gospoda. Ona pravi: »Moja duša poveličuje Gospoda!« Gre za to, da ima Bog v našem življenju središčno mesto in vlogo. Smo majhni, dvoumni in nejasni, a vseeno poklicani, da sprejmemo Gospoda. V tem je naša čudovita poklicanost, ki pa ni vedno lahka. Čemu? Ker smo bolj nagnjeni k temu, da Boga uporabljamo za svoje ozke potrebe in sebične interese, kakor pa da bi mu služili in poskušali sodelovati pri njegovem delovanju. Sprejemanja je več vrst. Sprejeti osebo ni tako enostavno, kot se to zapiše. Ko trgovski potnik po hišah ponuja svoje izdelke, ne moremo reči, da ga sprejmemo. Na vratih ga lahko zavrnemo ali pa kupimo, kar ponuja. Na podoben način mi sprejemamo Boga. Pustimo ga čakati na vratih. Vprašamo ga, kaj nam je dobrega prinesel, se pogajamo z njim, da bi dosegli to kar sami hočemo v tistem trenutku. Če molim k Bogu in hkrati ostajam zaprt v svoje skrbi in več ali manj sebične interese, ga v resnici nisem sprejel. Sprejel sem ga, če mu dam prvo mesto. Ne sprejmem ga, če ga hočem zgolj uporabiti za svoje ozke cilje ali namene.

Če ga hočem sprejeti moram dovoliti, da razširi moje srce in ga reši vseh meja in zaprtosti. Mi ga lahko sprejmemo le zaradi njegove naklonjenosti in ker se on nam izroča in nas sprejema. Z naši strani je potrebno le zavestna odločitev, da ga hočemo in želimo sprejeti z vso častjo, hvaležnostjo in spoštovanjem.

Tako ga je sprejela Marija. Ni ga uporabila za svoje namene, ampak se je postavila v njegovo službo in se mu dala na razpolago za služenje in ga slavila. Sprejeti Boga, da bi mu služil, je že veliko. A brez slavljenja in hvaležne radosti, sprejem še vedno ne bi bil vreden Boga. Marija sprejme Boga tako, da mu poje hvalnico.

Marija nam je skupaj z Elizabeto tudi zgled sprejemanja drugih. Če hočem nekoga sprejeti, moram iti ven iz sebe. Marija gre iz svoje hiše in se odpravi na pot do Elizabete. Tudi Elizabeta gre iz sebe in sprejme Marijo. Prepozna, da v tej mladenki k njej prihaja na obisk mati njenega Gospoda. Blagor ji ki je verovala v uresničitev Gospodove besede.

Ko sprejmem drugega, vedno sprejemam tudi to, kar Bog dela v njem, sprejmem njegovo globoko poklicanost. Tudi pri tem je potreben napor, da grem ven iz sebe, razširim srce drugemu in ne gledam nanj iz lastnega gledišča, ampak skozi oči Boga in njegovega načrta, ki zelo presega naš način razmišljanja.

Sprejemanje Boga in sprejemanje bližnjega se medsebojno pogojujeta. Drugega lahko zares sprejmem le, če sem se odprl Bogu, ki odpira moje srce. Boga resnično sprejmem, če sem ga pripravljen sprejeti v drugih in priznati Njegov načrt, ki se uresničuje v njih. Njegov glas prihaja do nas preko drugih. Če ostajam zaprt sam vse, si lahko utvarjam, da sem v stiku z Bogom, da ga sprejemam, v resnici pa so moje misli in skrbi tiste, ki mi onemogočajo, da bi se odprl skrbem drugega, da bi v njem videl delovanje Božje delovanje in da bi končno Gospoda tudi zares sprejel.

23 views0 comments