Apostol govori o sodelovanju z milostjo, ki že deluje v nas. Bog je tisti, ki v meni/tebi deluje, da bi hoteli in delovali po Njegovi volji. To ni težko breme, ampak nežno vabilo, da se odprem delovanju Svetega Duha, ki me/te vodi od znotraj. V Evharistiji to postane otipljivo: Kristus se mi daje kot živa daritev, in ko Ga prejmem, se v meni dogaja isto izlivanje. Moje življenje se lahko počasi spremeni v dar, ki se ne zadržuje zase, ampak se odpira drugim.

Psalm je svetilnik. Gospod je moja luč in moje zveličanje. Eno prosim: prebivati v Njegovi hiši, gledati Njegovo lepoto. V tem gledanju se rodi zaupanje, da bom videl dobroto Gospoda v deželi živih. Sveti Duh me vabi, da ne bežim pred tem gledanjem, ampak da se ustavim, da dovolim, da me luč prežme. V Evharistiji to gledanje postane srečanje: Kristus me gleda in jaz Ga gledam, in v tem pogledu se razblini strah. On se podarja meni, jaz Njemu.

Prilika o ceni učenčevstva me postavi pred resnico, da hoče Kristus vse. Kdor ne nosi svojega križa in ne gre za Njim, ne more biti Njegov učenec. Štetje stroškov ni hladna kalkulacija, ampak trezno spoznanje, da me vabi k popolni predaji. V meni se to dogaja kot notranje odpovedovanje: odpovedovanje lastnim načrtom, lastnim varnostim, lastnim zahtevam. Sveti Duh me vodi po tej poti postopoma, brez nasilja, a z jasnostjo. V Evharistiji prejmem moč za to pot, saj se Kristus sam daje kot hrana tistim, ki gredo za Njim.

Spomnim se očeta, ki dela v tovarni in ima dva najstnika. Dolgo je živel v nenehni napetosti: delo, računi, skrbi za otroke, občutek, da nikoli ni dovolj. Nekega dne je po maši ostal še malo v cerkvi. Ko je prejel Kristusovo telo, je občutil, da mu ni treba vsega obdržati v svojih rokah. Dovolil je, da ga Sveti Duh nekoliko razbremeni. Naslednje tedne se je začel drugače odzivati na jezo sinov in na ženino utrujenost. Ni bilo vse rešeno, a v njem je nastal prostor, kjer je lahko dihal in kjer so drugi lahko dihali z njim. Tako se je počasi začelo dogajati tisto, kar apostol imenuje svetite kot luči sredi sveta.

V meni se tako prepletata sodelovanje z milostjo in popolna predaja, luč in križ, gledanje in darovanje. Dovolim, da me Sveti Duh vodi, da me Evharistija nahrani in preobrazi, in da se tudi v mojem vsakdanjem življenju – med delom, družino in skrbmi – odpre prostor, kjer lahko Kristusova luč sije skozi mene.