Tisti čas je Jezus odhajal, za njim pa sta šla dva slepa in vpila: »Davidov sin, usmili se naju!« Ko je dospel v hišo, sta slepa stopila k njemu in Jezus ju je vprašal: »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Da, Gospod,« mu odgovorita. Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!« In odprle so se jima oči. Jezus pa jima je strogo naročil: »Glejta, da nihče ne zve!« Toda ko sta odšla, sta ga razglasila po vsej tisti deželi. (Mt 9,27-31)

Prerok Izaija je napovedal, da bodo »oči slepih videle iz mraka in teme«. Jezus to obljubo uresniči. O tem govori današnji evangelij. Jezus dvema slepima povrne normalno življenje, da lahko svobodno živita v Božjem stvarstvu in občudujeta njegovo lepoto.

Jezusovo zdravljenje je vedno veliko globlje od telesnega vida oči. V njima prebudi oči vere. »Ali verujeta, da morem to storiti?«, ju vpraša Jezus. »Da, Gospod,« mu odgovorita. Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!« In odprle so se jima oči. Vera torej odpira oči slepim. Še pomembneje pa je, da se oči odprejo veri za zrenje Božje lepote. Zato pravi psalm: »Gospod je moja luč!« Prosimo ga, da razsvetli naše oči srca, obnovi našo vero, da bomo lahko videli in prepoznavali njegovo delovanje med nami.

Vera odpira oči. Kristusovo usmiljenje, njegovo srce, ki ga žene k bednim, pa naredi čudež. Današnje bogoslužje nam kaže odnos med očmi in srcem.

Za videti potrebujemo srce. Vidimo le tisto, k čemur teži naše srce. Slepi pa smo za vse, ki čemur ni usmerjeno naše srce. Iz različnih razlogov zaprto srce nam neštetokrat zaslepi oči! Če nas žene oholost in sebičnost, bomo videli le krivice, ki smo jih pretrpeli. Videli bomo samo napake drugih, njihovih pozitivnih lastnosti pa ne. Slepi smo zato, ker naše srce ni spreobrnjeno. Potrebno je ozdravitve. Zato pravi Jezus: srečni, čisti v srcu.

Prosimo Gospoda, da nam da svoje srce, ki bo odprto ubogim in ponižnim. Le tako bomo lahko sodelovali z Njim pri njegovem načrtu ljubezni in pravičnosti za vse nas.