V tišini svojega prostora razmišljam o Davidu, ki je želel prešteti svoje ljudstvo. V tem dejanju prepoznavam svojo lastno skušnjavo – potrebo po nadzoru, po številkah, po oprijemljivih dokazih varnosti. Davidovo štetje ni bilo le administrativno opravilo, temveč trenutek, ko je njegovo srce pozabilo na zaupanje in se naslonilo na statistiko.

V današnjem svetu, kjer sem nenehno obkrožen z grafi o gospodarski rasti, številom žrtev v konfliktih ali odstotki inflacije, hitro padem v isto past. Ko začnem svojo vrednost ali varnost meriti s številkami, se v meni naselita nemir in tesnoba. Davidova bolečina ob spoznanju napake mi je blizu. Njegov klic: »Jaz sem grešil, jaz sem ravnal narobe,« doživljam kot globoko osvoboditev. Ko neham skrivati svojo nemoč pod pretvezo moči in nadzora, se v moji notranjosti sprosti prostor za milost. Filokalija me vabi k tej iskrenosti: naj slečem maske, ki jih nosim pred sabo in svetom. Priznanje lastne krhkosti sredi negotovega sveta ni poraz, ampak začetek pravega miru.

Ob branju evangelija o Jezusovem obisku v domačem kraju pa začutim opomin. Ljudje v Nazaretu so mislili, da Ga poznajo. Zaradi svoje ujetosti v predsodke in tisto, kar je »običajno«, so zaprli vrata čudežu. V svojem življenju pogosto ravnam podobno. Svoje bližnje, svoje delo in celo svojo duhovno pot popredmetim. Mislim, da že vse vem, da sem vse že videl. S tem ko si ustvarim fiksne podobe o svetu, postanem slep za tiho delovanje Boga, ki vedno prihaja kot Novost.

Zjutraj odprem svoj telefon in se ujamem pri preverjanju obvestil – koliko ljudi je prebralo moje sporočilo, koliko je odzivov, koliko nalog me čaka na seznamu. Čutim, kako se moj duh oži, kako postajam "števec" lastnega življenja. To je moj "Davidov popis". Postajam napet, ker številke nikoli niso dovolj visoke, da bi utišale moj notranji strah.

V tistem trenutku se ustavim. Odložim napravo. Zaprem oči in se osredotočim na dih. Spomnim se na nasvet puščavskih očetov o budnosti duha. Namesto da bi nadaljeval s "štetjem", se vprašam: »Kje je v tem trenutku Bog?« Odločim se, da naslednjega človeka, ki ga srečam – morda sodelavca, ki mi gre običajno na živce – ne bom pogledal skozi očala svojih starih zamer (kot so Nazarečani gledali Jezusa), ampak ga bom poskušal videti kot darilo, kot skrivnost, ki je ne morem prešteti ali obvladati. S to preprosto vajo preusmerim svojo pozornost iz zunanjega kopičenja v notranjo globino. Namesto da bi gradil svojo varnost na tistem, kar lahko izmerim, izbiram zaupanje v Tistega, ki me pozna po imenu, ne po številki. V tem prehodu od štetja k bivanju najdem mir, ki ga svet s svojimi krizami ne more vzeti.