»Kdor sprejme tistega, ki ga pošljem, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal« (Jn 13,20).

Jezus, v odnosu do Juda, potrdi večno in brezpogojno zvestobo Boga do slehernega izmed nas, ne glede na naše grehe. Samo s tem nas lahko osvobodi smrtnega strupa in nam pokaže kdo v resnici je. Čeprav smo nezvesti, nam je Gospod zvest. Izbrani in poslani smo kakor Juda. Če sprejmemo drug drugega, tako kot je Jezus sprejel Juda, smo sprejeli samega Jezusa, ki se je poistovetil z zadnjim izmed nas. Zakaj? Ker nas ljubi z Očetovo ljubeznijo. Naše poslanstvo velja, ne glede na to, kako se mi, poslani, vedemo. V svoj načrt odrešenja vključi tudi vse naše hudo in vse naše krivde.