Na peti velikonočni ponedeljek sem postavljen pred globoko napetost med človeškim iskanjem malikov in božansko svobodo, ki nam jo prinaša Duh. Ob branju Apostolskih del, kjer ljudstvo v Listri želi Pavla in Barnaba spremeniti v bogova, se sprašujem o ontologiji osebe. Zavedam se, da je največja skušnjava človeka, da bi drugega ali sebe imel in smatral za predmet, za nekaj statičnega, kar lahko obvladuje in časti po svoji meri, namesto da bi stopil v svoboden odnos ljubezni.

V Janezovem evangeliju nam Kristus obljubi Duha, ki nam bo »povedal vse«. Mislim, da ta »vse« ni zbirka informacij, ampak dar neprestane prisotnosti. Filokalija me vabi k notranji pozornosti (prosochē), da bi v svojem srcu naredil prostor za bivanje Svete Trojice. Ko Kristus pravi, da se bo razodel tistemu, ki ga ljubi, se zavedam, da to razodetje ni nekaj zunanjega, temveč postopno preobražanje moje narave v bivanje, ki je podobno Božjemu bivanju v občestvu.

V slovenskem družbenopolitičnem prostoru je čutiti nevarno nagnjenost k ustvarjanju sodobnih »malikov« – ideologij, strankarskih linij ali zgolj ekonomskih kazalnikov, pred katerimi se ljudje klanjamo, medtem ko resnična oseba ostaja spregledana.

Velika je stiska običajnega delavca v enem izmed slovenskih industrijskih središč, ki se sooča z negotovostjo glede svoje zaposlitve zaradi prestrukturiranja podjetja. V takšnih trenutkih se človek počuti kot zgolj »številka« v Excelovi tabeli nekega oddaljenega lastnika. To je sodobna Listra: človek postane predmet ekonomskega čaščenja ali pa je zavržen. Vstajenje v tem okolju je mogoče le, če v tem delavcu zaznamo njegovo neodtujljivo osebno dostojanstvo, ki ni odvisno od njegove produktivnosti, ampak od dejstva, da je ljubljen od Boga.

V Sloveniji prevladuje loboka utrujenost ljudi zaradi nenehnih političnih bojev, ki ne služijo skupnemu dobremu, ampak zgolj samopromociji elit. To so »ničevi bogovi«, o katerih govori psalmist – imajo usta, a ne govorijo resnice, imajo oči, a ne zaznajo stiske človeka na pragu revščine. Slovenska družba danes krči pod težo stanovanjske problematike, kjer mladi ne morejo priti do lastnega doma. Tolažnik nas kliče k novi solidarnosti. Ko sosed pomaga sosedu pri obnovi ali ko se v lokalni skupnosti oblikuje mreža za pomoč tistim, ki ne zmorejo plačati najemnine, gre ljubezen, o kateri govori evangelij. To je prehod iz idolatrije sistema v resnico bivanja.

Krščansko življenje v Sloveniji danes ni v glasnih besedah, temveč v tihem, filokaličnem ohranjanju miru sredi hrupa sveta. Mislim, da se Bog ne razodeva v moči, temveč v tisti nežni obljubi: »Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« V tem prebivanju je edino resnično varno zavetje.

5.5.2026 -