Iz svetega evangelija po Marku (Mr 12,35-37)

Tisti čas se je oglasil Jezus, ko je učil v templju, in dejal: »Kako da pismouki pravijo, da je Kristus Davidov sin? Sam David je rekel v Svetem Duhu: ›Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.‹ David sam ga je torej imenoval Gospoda, kako je potem njegov sin?« In velika množica ga je rada poslušala.

V evangeliju Jezus pokaže Judom, da so slepi, ker se ustavijo zgolj pri njegovi človeškosti, ne sprejmejo pa globine njegovih besed, da bi lahko spregledali. Pove jim, da je On Davidov sin. Če ga je David sam imenoval Gospoda, kako je torej lahko njegov sin? V Jezusovo skrivnost lahko vstopimo le v moči Svetega Duha. V stari zavezi se je Bog skrivnostno razodel Abrahamu, Mojzesu in očakom. V novi zavezi pa se razodeva v eni osebi, v Sinu, ki je postal človek. Mojzesu je razkril, da je bogat v usmiljenju in odpuščanju, v Sinu pa se razodeva kot ljubezen.

Pravi pogled nam daje riba, ki je v krščanskem izročilu simbol Kristusa. Na križu so mu ponujali tudi vina pomešanega z žolčem (Mt 27,34). Žolč predstavlja vso grenkobo, ki jo je okusil v trpljenju za to, da bi se tudi naše človeške oči odprle lepoti Božjega življenja.

Zahvalimo se Gospodu, ker ma vsak dan v svoji besedi, pomaga in nas spodbuja, da se odpiramo njegovi luči in ljubezni, da bi lahko vse sprejemali iz njegove roke, tudi preizkušnje, ki nam pomagajo dozorevati v ljubezni. Ljubezen pa je bistvo in srčika naše vere.