Abrahamovo iskanje pokopališča za Saro (1 Mz 23,1-4.19) razkriva globino zvestobe v vsakdanjem življenju, medtem ko Izakova in Rebekina zgodba (1 Mz 24,1-8.62-67) priča o Božji previdnosti, ki vodi ljubezen po nepričakovanih poteh. Njegova zvestoba je temelj našega upanja. V Matejevem evangeliju (Mt 9,9-13) Jezus kliče Mateja, pobiralca davkov, in pojasnjuje: "Zdravnika potrebujejo bolni, ne zdravi". Kaže nam, da Božje kraljestvo raste tam, kjer priznamo, da smo potrebni rešitve. Božje delovanje se uresničuje v navidezno običajnih trenutkih: Abrahamova žalost postane prostor za vero, služabnikova potovanja za Izakovo nevesto razkrijejo Božje vodstvo, Matejev poklic pa sporoča, da svetost ni pogoj za srečo z Bogom. Kakor je Abraham kupil polje z grobom, kjer bo pokopan, tudi mi z majhnimi vsakdanjimi dejanji gradimo večnost. Rebekina pripravljenost iti z neznanim služabnikom nas vabi k zaupanju v trenutkih, ko nas življenje vodi po neznanih poteh. Vsako dejstvo našega življenja je del večje zgodbe Božje zvestobe. Jezusova beseda "Usmiljenja hočem, ne žrtve" nas osvobaja perfekcionizma. Ljubezen ni dosežek, temveč odgovor na dar. Naj nas Abrahamova zvestoba, Rebekin pogum in Matejevo sprejemanje navdihujejo, da prepoznamo Božje sledi v vsakdanjosti, kjer se na videz nekaj običajenga spremeni v sveto.